Za svoja umetniška dela si je prislužila že več nagrad, med njimi prestižno britansko nagrado Jarman, namenjeno izjemnim umetnikom, ki delajo z gibljivimi slikami, samostojno in skupinsko pa je razstavljala v številnih epicentrih sodobne umetnosti. Diplomirala je na beneški Akademiji lepih umetnosti in leta 2006 zaključila še magistrski študij na likovni akademiji Goldsmiths College v Londonu. Leta 2013 je na Beneškem bienalu zastopala Slovenijo. Takrat je v naš nacionalni paviljon postavila delo z naslovom Za naše gospodarstvo in kulturo. Njen umetniški projekt je pritegnil tako obiskovalce kot kritike, saj je svoje umetniško poslanstvo opravil z odliko – temeljil je na lokalno specifičnih primerih nacionalnih ikon, skozi katere je umetnica dregnila v problematiko kulture, ko ta postane taktika mehke moči. Z eksploatacijo geopolitičnih eksotik in tekmovalno naravo med državnimi paviljoni denimo, zaradi česar projekti umetnikov hitro izvenijo v votlo banalnost. Jasmina Cibic danes na institucionalni in politični ravni opaža zaskrbljujoče težnje v kulturnem delovanju, pa tudi vsesplošno erozijo pomena ter vrednosti umetnosti.
Ali se sodobne umetnosti v širši javnosti po krivem drži slab sloves, glede na to, kaj vse danes nekateri imenujejo »sodobna umetnost«?
To vprašanje je absolutno nujno znova odpirati, še posebej v slovenskem kontekstu, kjer imamo na tem področju zelo specifično situacijo. Če pogledamo Zahod ali celo del globalnega juga, vidimo ekosisteme sodobne umetnosti, ki so veliko bolj izdelani od našega. V njih deluje skupek kompleksnih razmerij med javnimi in zasebnimi partnerstvi, galerijami, muzeji, mecenstvom in trgom. Pri nas pa smo na žalost na nek neroden način prišli do ideje, da sodobna umetnost predstavlja zgolj še en dobrodelni model.
Res je, da sodobni kapitalizem umetniško vrednost vse bolj meri skozi finančni učinek, prodajnost in vidnost. A ne glede na to, kako kritični smo do neoliberalne logike, smo vsi del tega sistema – tudi takrat, ko mu želimo vzpostaviti kritiko in ga prisiliti k samorefleksiji. V Sloveniji se je sodobna umetnost znašla v zelo specifični poziciji: ujeta med javnim financiranjem, ki se vztrajno krči, pomanjkanjem infrastrukture za dolgoročno in poglobljeno delo z različnimi občinstvi ter skoraj neobstoječim zasebnim sektorjem. Posledično institucije težko razvijajo trajne izobraževalne programe, delavnice in kontinuirano delo s publiko. Ideja kulturnega kapitala in njegovega dolgoročnega nadgrajevanja pa v zasebnem sektorju večinoma ne najde sogovornika, saj daje ta prednost kratkoročnim in hitrim donosom.
Na širšem odločevalskem parketu je vse več poslov s cvetočo orožarsko industrijo, denarja za kulturo je vse manj. Kako se ta premik v prioritetah pozna na delu umetnika?
Na veliko žalost smo se ponovno znašli v času, ko Evropa posega v kulturo in jo reže – v tendenci, ki ji lahko sledimo vse od antike dalje, vedno takrat, ko se v ospredje pomakne oboroževanje. Manj denarja pa ne pomeni zgolj manjšega obsega produkcije, temveč tudi manj časa, manj možnosti za tveganje in manj prostora za razvoj kompleksnih, dolgoročnih projektov, ki bi se lahko z družbo ukvarjali na poglobljen in odgovoren način.
To se ne dogaja samo v Sloveniji. Tudi v tujini, v institucijah, s katerimi sodelujem, se soočajo s podobnimi procesi: programi se krčijo, javna sredstva izginjajo, infrastruktura propada. Javne kulturne mreže, vzpostavljene pred desetletji, danes komaj živijo.
V čem bi bila lahko rešitev dolgoročne krepitve kulturnega delovanja?
Edina realna možnost za dolgoročno delovanje so različni skladi in hibridni modeli financiranja, ki pa zahtevajo veliko znanja, mednarodnih povezav in predvsem resnično solidarnost – ne tiste, ki ostane zgolj zapisana na papirju. Slovenija je dovolj majhna, da bi se takšni modeli še kako lahko razvili, vendar to zahteva zavestno politično voljo in razumevanje kulture kot javnega dobrega, ne kot postranske dejavnosti, ki jo je mogoče brez posledic žrtvovati. Zato so nagrade, kot je Prešernova, izjemno pomembne. Ne le kot priznanje posamezniku, temveč kot javni signal, kako se država obnaša do kulturnega dela in do kritične misli. Kritična misel danes ni luksuz, ampak nuja. Nihče si ne želi živeti v fašizmu ali za bodečo žico, a kljub temu ljudje vedno znova volijo politike, ki vodijo prav v to smer.
Kaj umetnikom torej preostane?
Veliko razmišljam o »skrbi« kot politični kategoriji – o skrbi kot delu, ki je pogosto nevidno, feminizirano in sistemsko podcenjeno. Umetnost ima tu posebno vlogo, ker lahko »skrbi« da obliko, vidnost in jo umesti v prostor javnega. To je oblika svetogradnje, ki ne temelji na dominaciji, ampak na vzdrževanju in odgovornosti.
Srhljivo je, da trenutno delo na področjih kulture, človekovih pravic in kritičnega mišljenja ne vstopi niti na prvih nekaj strani dnevnega časopisja. Pogosto delujemo kot vratarji, ki zgolj branimo gol. A če ga nehamo braniti, je tekme konec. In prav vztrajanje, tudi ko ni aplavza, postane politična gesta.
Kako kot umetnica, ki se toliko let ukvarja z različnimi oblikami ustrojev moči, gledate na porast in priljubljenost skrajnih, sovražnih ideologij?
Razgradnja demokratičnih in solidarnih struktur poteka povsod. Skrajna desnica zelo dobro razume, kako ljudem ponuditi enostavne odgovore ter občutek varnosti in pripadnosti, pogosto na račun izključevanja drugih. Pri tem učinkovito uporablja simboliko, rituale in imaginarije, ki delujejo na čustveni ravni. Na drugi strani, kjer so v ospredju človekove pravice, pravice žensk, skupnosti LGBTQ+ in širša družbena solidarnost, pa pogosto ne znamo vzpostaviti skupnega političnega jezika. Odprtih je preveč front, razdrobljenost pa nas izčrpava in oslabi.
Resno me skrbi prihodnost volitev – ne le v Sloveniji, temveč globalno. Ne moremo si privoščiti politične pasivnosti ali umika, tudi ne iz navidezno banalnih razlogov, kot sta lepo vreme ali dež. Zgodovina nas uči, da imajo lahko takšne malomarnosti zelo dolge sence. Spomnimo se čartističnega gibanja v Veliki Britaniji, kjer se množice ob ključnem trenutku niso zbrale, ker je deževalo. Dež seveda ni bil celotna zgodba, je pa bil dovolj, da je v ključnem trenutku prevladala inercija. Posledice tega pa danes živijo naprej v državi, ki se še vedno razglaša za zibelko parlamentarne demokracije, hkrati pa svojo politično kontinuiteto povsem mirno utemeljuje na kroni – medtem ko v trafikah prodajajo pasto za samopopravilo zobnih plomb za domačo rabo.
Tu ne gre zanemariti Trumpovega zgleda iz Amerike.
Amerika je v tem smislu simptom širšega problema. Ob Trumpovi prvi izvolitvi so sledili množični protesti, polni energije in jeze, a se je zelo hitro pokazalo, da protest sam po sebi ne more nadomestiti politične odločitve. Volivci so izrazili svojo voljo, glasovali in dobili točno to, kar so izbrali. Prav v tem pa se razkrije jedro sodobne krize demokracije: razkorak med zavedanjem posledic in pripravljenostjo, da zanje prevzamemo odgovornost.
Kakšna je v takšnem svetu vloga umetnosti?
Umetnost in kultura sta ključni zato, ker odpirata prostor za zamišljanje drugačnih možnosti in drugačnih prihodnosti. Zgodovina nas uči, da politični preobrati niso vedno posledica velikih gest ali herojev, temveč pogosto tudi utrujenosti, naključij in nezmožnosti organizacije. Vprašanje je, kako misliti odpor, kako oblikovati skupnost in kako vztrajati tudi takrat, ko je to težko.
Kot umetnica, ki deluje v tujini, se trudim vračati in vzpostavljati povezave med institucijami, znanji in konteksti. Prav iz teh prepletov nastaja nova energija. A brez sistemske podpore države in domačega privatnega sektorja to dolgoročno ni mogoče, še posebej ker obstoječi mehanizmi številne umetnike, ki delujejo mednarodno, izključujejo.
Kaj vam tu pomeni nagrada Prešernovega sklada?
Pomeni mi resnično veliko, saj jo razumem kot možnost vračanja in aktivnega soustvarjanja prostora, iz katerega izhajam. Ne zanima me pozicija umetnice, ki na Zahodu gradi na eksotizirani in poenostavljeni podobi našega prostora. Zanima me delo z našim kulturnim kapitalom – njegovo preoblikovanje, nadgradnja in prenos naprej, tako da bodo prihodnje generacije umetnikov imele boljše pogoje, kot jih imamo danes, predvsem pa da bo njihov izraz in vokabular prepoznan tudi v mednarodnem prostoru, ne kot ilustracija neke pretekle travme, temveč kot koncizna, relevantna in pronicljiva vizija mogočega sveta.
Slovenijo sem zapustila zelo mlada, a sem se vedno znova vračala h koreninam izjemnega kulturnega kapitala naše regije – in predvsem k odpornosti, ki so jo skozi generacije vzgajale naše none, ome, babice in stare mame. Prihajati iz prostora s tako specifično zgodovino, v katerem se je kultura ohranjala in razvijala kljub številnim sovražnim političnim ureditvam, pomeni nositi posebno znanje preživetja in prilagajanja, ne kot strategije nevtralnosti, temveč kot aktivne, kritične rezilience, ki omogoča delovanje znotraj pritiska, ne pa molka.