Slikarka Tjaša Rener je slovenski javnosti dobro znana po svojem ustvarjanju med domačo Slovenijo in Gano, ki je v zadnjem desetletju prav tako postala njen dom. Svoje delo bo že prihodnji teden predstavila na razstavi mednarodno uveljavljenega ganskega umetnika Ibrahima Mahame The Harvest Season: A Collective Imagining of African Futures v Fondation Cartier pour l'art contemporain v Parizu. Tam bo obiskovalcem na ogled večdelna prostorska postavitev razstave Place We Call Home, ki izhaja iz njene dolgoletne izkušnje življenja med dvema državama.
»Projekt raziskuje migracije, spomin, pripadnost in oblikovanje občutka doma med različnimi kulturnimi in geografskimi okolji. Rekonstrukcijo domačega prostora dopolnjuje arhivska postavitev o gibanju neuvrščenih in študijskih izmenjavah med Jugoslavijo in afriškimi državami, predvsem Gano,« je pojasnila umetnica Tjaša Rener. Poleg tega bo na ogled tudi Tiny Gallery – Relocation/Dislocation, nova različica umetniške in skupnostne platforme, ki jo je leta 2022 vzpostavila na ulici v Akri. Ta predstavlja pet razstav, ki jih je Rener gostila v Gani, in povabljenim umetnikom omogoča, da se s svojimi deli v novi obliki predstavijo znotraj fundacije. Razstava bo na ogled od 22. oktobra do 28. februarja prihodnje leto.
Razpeta med Gano in Slovenijo
Razstava, ki se ji pridružuje Tjaša Rener, je sicer del razstave trenutno enega najvplivnejših umetnikov na svetu. Svoja dela bo namreč v Parizu ob Rener predstavil Ibrahim Mahama, prvouvrščeni na lestvici ArtReview Power 100. »Fondation Cartier s svojo novo lokacijo v središču Pariza pričakuje bistveno večji obisk kot doslej. Čeprav natančne napovedi za to razstavo nimam, so njihove pretekle velike razstave dosegle tudi okoli 400.000 obiskovalcev. Možnost, da kot slovenska umetnica v tako odmevnem mednarodnem kontekstu predstavim svoje dolgoletno delo med Gano in Slovenijo, je zame izjemno pomembna in verjamem, da je to tudi lep trenutek za slovensko umetnost,« je za Dnevnik povedala Renerjeva.
Njena zgodba že od leta 2013 poteka v precej oddaljeni Gani. »Od leta 2013 živim med Gano in Slovenijo. Prvih deset let sem večino časa preživela v Gani, zadnja tri leta pa približno polovico leta tam in polovico v Evropi, največ v Sloveniji. Šele zadnja leta oba prostora zares doživljam kot enakovredna domova. Ko sem v Sloveniji, Gane ne pogrešam fizično, in ko sem v Gani, nimam občutka, da sem zapustila dom v Sloveniji. Ne gre za odsotnost navezanosti, ampak za to, da sem se naučila biti prisotna tam, kjer sem,« je Tjaša Rener povedala o svojem razumevanju besede dom, ki je ključna v njenem delu.
Zgodovinsko vse do Jugoslavije
V postavitvi Renerjeva združuje svojo osebno zgodbo z zgodovino povezav med Jugoslavijo in afriškimi državami. »Do te zgodovine sem prišla precej naključno, vendar se mi danes zdi smiselno, da me je pripeljala prav tja. Gana je po osamosvojitvi leta 1957 pod vodstvom Kwameja Nkrumaha razvila tesne odnose z Jugoslavijo. Iz političnega sodelovanja so nastale tudi zelo osebne povezave. Posebej me zanimajo študentske izmenjave, ki so se začele že pred ustanovitvijo gibanja neuvrščenih leta 1961: kako je študij v tujini posameznikom spremenil življenje, kam jih je življenje peljalo in kakšne odnose so gradili do države, kjer so študirali, pa tudi do lastnega doma,« je pojasnila.
Ob tem jo je presenetilo, koliko dokumentacije je na voljo o državnikih in sporazumih, in kako malo obenem vemo o nadaljnjih usodah teh ljudi. »Ob tem sem tudi svoje življenje med Gano in Slovenijo začela videti drugače: nisem prva, ki je med tema prostoroma ustvarila osebne vezi. Razmere so danes drugačne, vprašanja pripadnosti in doma pa ostajajo presenetljivo podobna. Zgodovina se ne konča v arhivu, nadaljuje se v družinah, spominih in tudi pozabah, pa tudi vse večjih političnih zatiranjih do tujcev,« je povedala Renerjeva.
Povod za projekt je bilo prijateljstvo z Metodo Cirilo Cibašek Appiah, Slovenko, ki je v Ljubljani spoznala ganskega študenta metalurgije in se leta 1974 z njim preselila v Akro, kjer živi še danes. V njenem domu so se ohranili vzorci, pohištvo in predmeti, ki spominjajo na jugoslovansko stanovanje iz sedemdesetih let. Izhodišče projekta pa ni zgolj njen interjer, temveč tudi povezanost med ženskama različnih generacij, ki sta vsaka po svoji poti prišli v Gano in se soočili s sorodnimi vprašanji o ustvarjanju doma v drugem okolju.
Iz ulične umetnosti v priznano galerijo
Drugi pomembni del razstave Tiny Gallery, ki je kot majhna galerija v škatli, je nastal leta 2022, ko je Renerjeva ostala brez prostora, v katerem je dotlej gostila umetnike, pogovore in razstave. Pred svojim ateljejem v Akri je zato postavila ulično galerijo, komaj večjo od škatle za čevlje, iz katere je doslej zrasel program z več kot tridesetimi razstavami. V Gani, kjer primanjkuje neodvisnih in dostopnih umetniških prostorov, zlasti za prakse zunaj komercialnega trga, galerija umetnikom ponuja prostor za razstavljanje in eksperimentiranje, hkrati pa umetnost približuje ljudem, ki sicer redko vstopajo v galerije. Otroci iz soseske, prodajalci in mimoidoči se z deli srečujejo na ulici, v svojem vsakdanjem okolju, brez potrebe po poznavanju sodobne umetnosti ali vstopanju v institucionalne prostore. Prav neposrednost teh srečanj, ki prinašajo tudi nepričakovane in kritične odzive, je ena ključnih posebnosti projekta.
Prenos Tiny Gallery v Fondation Cartier je zato za Renerjevo pomenil tudi soočenje z vprašanjem, kaj se zgodi, ko se skupnostna platforma z ulice preseli v veliko mednarodno institucijo. »Zame je to dvorezni meč. Projekt, namenjen ljudem, ki imajo najmanj stika z umetniškimi institucijami, se znajde v eni najuglednejših med njimi. Ulice, njenih odnosov in naključnih srečanj ni mogoče preseliti v muzej,« je pojasnila. Kljub temu je selitev razumela kot priložnost, da zgodbo galerije iz Akre predstavi novemu občinstvu. V pariško postavitev je vključila izbor petih razstav, s katerimi lahko povabljeni ganski umetniki svoja dela predstavijo tudi v mednarodnem kontekstu. Tako Tiny Gallery v novi različici ne predstavlja le zgodbe o alternativnem razstavnem prostoru, temveč odpira vrata tudi umetnikom, katerih delo bi sicer težje doseglo širše občinstvo.