Kdaj ste se odlepili od čistega slikarstva, ki ste ga sicer študirali?
Zanimivo, da se mi je to zgodilo, ker je beneška šola zelo klasična: štiri leta smo risali in se ukvarjali z anatomijo človeškega telesa, eno leto s kostmi, drugo leto z mišicami, skratka šlo je za klasično, figuralno slikarstvo v ateljeju. Toda naš profesor Carlo di Racco nas je zelo nagovarjal, naj umetniški izraz pride iz vsakega individualno in poudarjal je, da lahko umetnost pride od koderkoli, iz kvantne fizike ali pa iz čevljarstva, ter da tukaj ni omejitev. Moramo biti svobodni, četudi nas zapelje zunaj slikarstva. To se mi je zgodilo že med študijem, ko sem se znašel brez ateljeja in sredstev za realizacijo svojih zamisli, in sem potem pobiral stare rjuhe in jih napenjal na zavržen les, namesto oljnatih barv pa uporabljal pigment, zmešan s čimerkoli; tako da sem že zelo kmalu o slikarstvu razmišljal zelo plastično. Zelo rad sem tudi obračal že naslikane slike, napenjal svoje majice, šival na slike.
Po študiju sem se vrnil v Ljubljano in kmalu ugotovil, da sem se vrnil prekmalu in sem iskal poti naprej. Nisem imel svojega ateljeja, nekaj časa me je gostil oče (slikar Zdenko Huzjan – op. p.), in sem začel pisati. Pa sem napisal roman, ga izdal v samozaložbi, nato pa vseh 200 izvodov zažgal. Ostanke zažganih knjig sem »shranil« v knjigo umetnika. Jezikovni strukturalizem me je nato za nekaj časa povsem prevzel; bolj kot sama podoba je pomemben proces izgradnje podobe, in tu se pridruži jezik kot srž konceptualne umetnosti.
Morda bi vas danes najbolje ponazorili kot instalacijskega umetnika?
Odpirati se mi je zares začelo po letu 2007, ko sem bil sprejet na dveletno rezidenco na Kraljevo akademijo za vizualne umetnosti v Amsterdamu, kjer sem lahko dejansko začel eksperimentirati z različnimi stvarmi, odkrival sem recimo video in fotografijo. Medij mi v resnici ni bil več pomemben, moral sem ugotoviti le, kaj je moja zgodba in skozi katere jezike jo bom povedal.
Na ta način sem začel naenkrat producirati originalne podobe, ki jih nisem videl pri nikomer prej, in tako je nastal na primer projekt Vračanje k prvemu m2. Svoj atelje v Amsterdamu sem prek zemljevida povezal z vrtom svojih staršev, kjer so mi leta 1982 postavili peskovnik in sem si rekel, kaj če je bil to moj prvi atelje?! Ko sem narisal črto, sem ugotovil, da s tem povežem tudi Severno morje z Jadranom in razmejim vzhodno Evropo z zahodno. Odkril sem, da sta ti dve točki že skozi zgodovino imeli skupni zakon, tako za časa Rimskega imperija, nemških kraljev, pod nacizmom, v EU. Pri poglabljanju v projekt se mi je marsikaj razkrilo o Evropi, kot tudi o moji poziciji in moji poti naprej. Vse se je začelo nekako povezovati. Sedel sem v avto, pot od Amsterdama do Ljubljane, ki zračno znaša natanko tisoč kilometrov, sem si razdelil na mrežo točk, na vsakih sto kilometrov po eno, kar je pomenilo enajst pik na zemljevidu, kjer sem se potem ustavljal. Vsakič sem vnaprej poiskal lastnike tistega dela kvadratne parcele, kamor je padla točka, in nato na kraju z njimi podpisal listino, da za določeno obdobje v umetniškem projektu z zgodovinskim kontekstom skupaj souporabljamo ta kvadratni meter. Z ljudmi, ki zdaj živijo na tej poti, smo skupaj gradili podobo aktualne Evrope, zabeležili povezave ter se preizpraševali, kakšna je Evropa po združitvi v EU. Porabil sem dve leti, da mi je uspelo obiskati vse točke. Najtežje je bilo prepričati ljudi v odročnih krajih južne Bavarske, da so sodelovali, sploh ko sem se tja pripeljal s slovenskim grbom in ljubljansko registracijo (smeh).
Največ kilometrov doslej je obsegalo vaše umetniško potovanje iz Seula v Ljubljano...
Tako je. To je bilo leta 2012, ko je v Moderno galerijo v Ljubljani prišlo povabilo iz muzeja moderne in sodobne umetnosti iz Seula na poletno rezidenco. Odriniti je bilo treba tako rekoč takoj, a sem zagrabil priložnost in odšel. A le ni bilo vse tako enostavno, hotel sem biti zelo iskren, nisem pa vedel, kaj Korejci od mene sploh pričakujejo. Ko sem ugotovil, da jih zanima »land art«, s čimer sem se že ukvarjal, ko sem proučeval slovensko avantgardno skupino OHO, sem se za začetek oprijel tega. Tja sem v bistvu odšel s kup vprašanji in brez odgovorov, brez hipotez.
Imel pa sem srečo, ko sem zelo kmalu odkril avantgardno skupino The Korean Avant-Garde Association, ki se je družila od leta 1968 naprej. V seulskem muzeju tega dela svoje zgodovine do mojega prihoda še niso ovrednotili, pa sem to potem storil jaz. S prevajalcem sem vstopil v nacionalne in zasebne arhive, razgradili smo skupino in jo prvič v zgodovini arhivirali. Nastala je tudi knjiga, ki je izšla v dveh izvodih.
En izvod sem potem odnesel s sabo v Evropo, to pa je bila ta dolga pot. Nisem se vrnil z letalom, ampak sem z javnimi prevoznimi sredstvi potoval po zemlji. Zelo naivno sem si pot sprva skušal organizirati sam, a se je izkazalo, da bo že prva etapa - prečkati severno Korejo - zahtevala diplomatsko pomoč. Nato sem šel vse do Pekinga in naprej proti severu do meje z Mongolijo, prečkal sem puščavo Gobi in prispel do Ulan Batorja, šel čez Sibirijo, potoval do Bajkalskega jezera, prek Urala do Moskve, v Kijev in Budimpešto, od tam pa do Ljubljane. Za pot sem porabil mesec dni.
Projekt ste celovito zaključili šele v Ljubljani in zanj leta 2015 prejeli veliko nagrado na 31. grafičnem bienalu. Kaj vam ta nagrada pomeni?
Ta nagrada, ki sem jo dobil z udeležbo na bienalu z deloma Odsevi zemlje in Plakat zamenjav – OHO in Walter de Maria, mi je zelo blizu, res mi veliko pomeni. Ko sem potoval čez Evroazijo, si nisem odgovoril vsaj na eno stvar: zakaj sem jaz ta korejski arhiv sploh prepoznaval kot nekaj pomembnega, presežek. Zakaj sem lahko posvojil te ideje in čemu me je sploh pritegnil njihov »land art«. Odgovor sem našel v svoji navezanosti na skupino OHO, ki so takrat v Moderni galeriji že imeli digitalno urejen arhiv. Ta dva arhiva sem za razstavo bienala primerjal in razširil tudi na druge umetnike, ki so med letoma 1968 in 1969 delali podobne premike v krajino, že prej pa sem izdal tudi knjigo, v kateri je 88 primerjav med Korejci in OHO-jevci.
Knjiga je bila zelo odmevna v mednarodnem prostoru, kupila jo je tudi newyorška galerija MOMA, nakar so me povabili še, da naredim performans. Marsikaj se je razčistilo, še vedno pa moja raziskava ni odgovorila, zakaj so tokovi na obeh straneh tekli hkrati. Popularen odgovor je seveda v Zeitgeistu, kaj točno pa je to, pa si spet ne zna nobeden razumno razložiti. Za nekoga so lahko takšni trenutki sinhronosti religiozna stvar. Tudi sam nimam odgovora, si pa predstavljam, da je skrit nekje v strukturi, socialni strukturi. Celoten primerjalni projekt je eno mojih del, ki mi je najljubše, in vesel sem, da je to komisija na bienalu prepoznala in me nagradila, saj je bil to neke vrste zaključek daljše raziskave.
O čem premišljujete na potovanjih?
Ko potujem, vedno nabiram stvari, misli, izkušnje, in neki elementi se potem vedno prikradejo v moj atelje. V večini sem svoje projekte konceptualne narave, ki so bili vezani tudi na potovanje ali pa na kaj drugega, prikazoval na efemeren, bežen način; lahko tudi skozi tekste, fotografije, predmete, ki sem jih prinesel s potovanj, recimo takšna je pohodna palica, ki sem jo pozneje v ateljeju vlil v mavec. Na teh poteh so tudi kakšne stalnice, recimo redno fotografiram sončne zahode in vzhode. Ali pa v katerokoli državo sem prišel, sem prosil ključavničarja, če mi izdela ključ, ki ne odpira nobenih vrat. S tem sem ključavničarja povabil, da z mano vstopi v umetniški projekt, del katerega je tudi njegova skulptura – da po svojih občutjih naredi tisto linijo, črto, pot po ključu, ki sicer ne odpira nobenih vrat, a govori o neki lastni zgodbi ključavničarja in v tistem trenutku njegovega odnosa do mene. Teh ključev se je nabralo s celega sveta. Predmete, ki sem jih prinesel s potovanj, sem leta 2013 na povabilo galerije Škuc pokazal tudi na razstavi.
Mnogo reči ste že počeli, prvič pa ste se nedavno preizkusili v vlogi kuratorja, ko ste postavili razstavo fotografa Primoža Bizjaka v Mestni galeriji Piran. Očitno kuratorstvo ni več le domena umetnostnih zgodovinarjev?
Glede na odzive kolegov sem zadovoljen s postavitvijo, to je bila zame neke vrste preizkušnja. S kuratorstvom bom nedvomno še nadaljeval, Obalne galerije Piran so me recimo angažirale za vodjo delovišča letošnje Forma vive, ki poteka med 15. septembrom in 11. oktobrom, in za sokustosa razstave. Letos je sploh en zanimiv moment. Gostimo kiparja Giorgia Andreotto Calòja iz Italije, ki ima simpozij na temo svojega prastrica Alda Calòja, kateri je leta 1963 že delal na Forma vivi v Seči. Bil je pomemben kipar v italijanskem kontekstu, ustanovil je recimo oblikovno akademijo v Rimu, njegovo delo hrani MOMA. Po končani Forma vivi je bila njegova skulptura postavljena v parku v starejšem delu Seče, v osemdesetih pa je bil del parka privatiziran, in nekateri kipi, med njimi tudi Alda Calòja, so za vedno ostalo na drugi strani ograje. Teh skulptur ni videl nihče več.
Sedaj njegov pranečak ustvarija kopijo te izginule skulpture – šlo bo za enotno poenostavljeno figuralno formo, s perforacijo, torej z rano na sredini, da bo umetnik ustvaril neke vrste portal skozi zgodovino in se na ta način tudi sam soočil z lastno zgodovino. Hkrati pa bo lahko tudi institucija Forma vive, ki se nenehno obrača v svojo zgodovino, šla skozi neko bolj intimno izkušnjo. Ob tej skulpturi lahko recimo problematiziramo tudi nerazumnost institucij, ki so dovolile tovrstno nesankcionirano prilaščanje umetnin.
Tudi vi ste pred dvema letoma sodelovali na Forma vivi v Seči. Poleg vas je bila povabljena še Emma Jääskeläinen iz Finske.
Delo, ki ga je kipar na forma vivi izklesal leta 1961, ko je bila ustanovljena, je isto delo, ki sem ga jaz naredil leta 2023, in je isto, ki ga bo nekdo izdelal leta 2056. Skratka lahko bi rekli, da gre za isti ustroj in isto delo, namreč Forma viva že od začetkov raziskuje »um, naravo in umetnost« ter razmerje med človekom in naravo. Zatorej je to vprašanje skozi vse generacije vedno isto, le kiparji se menjamo.
Na Ravnah na Koroškem, še enem mestu Forma vive, ste letos v tamkajšnji galeriji razstavili jekleni Osnutek za spomenik solidarnosti ob poplavah 2023. Kje je zdaj osnutek in kaj je s končno realizacijo spomenika?
Zaenkrat smo se zmenili s Koroško galerijo likovnih umetnosti (KGLU), da so osnutek deponirali pri njih, nato pa so na direktoratu za dediščino zaprosili za sredstva za odkup. Župan je kustosu Jerneju Kožarju obljubil, da se bo skulptura lahko realizirala in postavila, vem pa ne, v kateri fazi je projekt.
Je frustrirajoče za umetnika, sploh za kiparja, da svojega dela ne more kar nekje postaviti, da je zadaj po navadi veliko dogovorov in je potrebnih veliko sredstev?
Da, zame kar precej, tudi zato, ker si stvari le izmislim; a redko se me vabi v zgodbe, ki so na koncu večjega formata. Nenazadnje se lahko več let pogajaš z ministrstvi ali prepričuješ občino, da je umetnost v javnem prostoru potrebna; vse to terja veliko stroškov in volje. Nekako potem vse zastavljeno vendarle izpeljem, mazohistično se ne predam (smeh).
Ste umetnik in politik, član Levice; je pri vas družbeni angažma, aktivizem eksistencialna potreba?
Moje umetniško delo je bilo vedno zelo tesno povezano z mojim življenjem, in ko se mi je življenje med korono povsem zasukalo, sem se politično aktiviral, najprej kot državljan, potem kot član stranke. Ni bilo šans, da ne bi bila moja umetnost znotraj te zgodbe. Tudi Picasso, ki ga najbolj cenim med slikarji, je naslikal Guernico, ki je na nek način popolnoma odlepljena od njegovega siceršnjega ustvarjanja, hkrati pa je eno pomembnejših političnih del znotraj 20. stoletja.
