Etnologinja, kulturna antropologinja, pedagoginja in muzejska svetovalka dr. Tina Palaić deluje v Slovenskem etnografskem muzeju (SEM). Poglablja se v zgodovino muzeja, zanimajo jo migracije, dostopnost do kulturne dediščine, sodelovanje z nosilci dediščine, zunajevropske zbirke, muzejske reprezentacije zunajevropskih ljudstev. Skupaj s kustosom dr. Markom Frelihom sta pripravila razstavo Prepletenost svetov: Zunajevropske zbirke v obdobju neuvrščenosti, ki jo odpirajo danes v SEM, s čimer se poklanjajo tudi 60. obletnici vzpostavitve Muzeja neevropskih kultur v Goričanah. Muzej danes ne deluje več, zbirke pa so svoj nov dom našle v Razstavni hiši SEM. Predmetov iz teh zbirk je približno deset tisoč.
Slovenija ni sodila med kolonialne države, in kot zagotavljajo naši muzeji, nimajo sporno pridobljenih zbirk. Pa vendarle, imamo lahko povsem čisto vest?
Historiat SEM priča, da so v našem prostoru zelo zgodaj začeli zbirati zunajevropske zbirke. Prve so k nam prišle kmalu po ustanovitvi prvega muzeja na naših tleh, Kranjskega deželnega muzeja, leta 1821. Za javnost so bili leta 1837 prvič predstavljeni predmeti misijonarja Friderika Barage z območja Velikih jezer v Severni Ameriki. To zbiranje ni bilo načrtno in sistematično, bilo je naključno. Zbiralci so bili različni posamezniki v 19. stoletju in prvi polovici 20. stoletja, zlasti misijonarji, popotniki, trgovci. Sem sodi tudi zgodba barona Antona Codellija, ki je pred prvo svetovno vojno sodeloval z nemškim imperijem pri vzpostavljanju komunikacijskega sistema med Nemčijo in Togom. In ko se pogovarjamo o tem, ali smo bili tudi mi del kolonialnih udejstvovanj ali ne, ta zgodba jasno pokaže, da smo vendarle bili del tega. Zunajevropske zbirke pri nas resda niso posledica krvavih vojaških ekspedicij, kljub temu pa smo bili del miselnega sistema, ki je vzpostavljal ideje o Drugem, ki so na zahodu krožile prek imperialne in kolonialne literature.
Kako se je vzpostavljala ideja o Drugem?
Dualistično razlikovanje med ljudstvi se je sprva vzpostavljalo na podlagi ideologije krščanstva, ki je ločevalo med verniki in pogani ter na tej osnovi zagovarjalo misijo pokristjanjevanja. Določena ozemlja so razumeli kot »prazna«, ker so tam pač živeli »divjaki«. To se je z razsvetljenstvom v 18. stoletju začelo nekoliko spreminjati in v ospredje je stopila ideja razuma. Dualistične razlike med ljudmi so vzpostavljali na podlagi razumevanja, da so družbe, ki imajo razum, in so družbe, ki nimajo razuma, in tako utemeljevali civilizacijsko misijo, ki je pogosto zgolj dopolnjevala pokristjanjevalno misijo. Ob Baragi recimo je bilo na misiji več misijonarjev, tudi Janez Čebul, za katerega so rekli, da naj bi domačine učil »umno kmetovati«; domačini pa so seveda tam tisočletja preživeli brez pomoči zahodnih ljudi. Z razvojem znanosti se je vzpostavila nova ideja, ideja rase, ko so poskušali razlike med ljudmi utemeljevati na podlagi biologije, kar je postalo osnova za rasizem in diskriminacijo.
Kdaj se je prelom od teh ideologij zgodil v strokovni paradigmi?
Spremembe so se sicer začele že po drugi svetovni vojni, ravno z dekolonizacijo, ko so osvobodilna gibanja v kolonijah začela opozarjati na uničujoče posledice kolonializma in potrebo po vzpostavitvi novega svetovnega reda. Že zelo zgodaj so se pojavile tudi prve zahteve po vračanju odtujenih predmetov, ki jih hranijo evropski etnografski muzeji. Nigerija je recimo že v tridesetih letih 20. stoletja začela pošiljati zahtevke za vrnitev beninskih bronzov. Prizadevanja za osvoboditev od kolonialnega jarma in za bolj enakopravno razmerje med svetovnimi državami so se začela že v času najvišjega kolonializma, torej po evropski razdelitvi Afrike v drugi polovici 19. stoletja, najbolj pa potem v času obeh svetovnih vojn in po njih.
Naš etnolog prof. Slavko Kremenšek je bil med prvimi, ki je opozoril, da v etnologiji nima smisla oziroma ni sprejemljivo ločevati med preučevanjem domačih zbirk oziroma domače kulture ter kulture ljudstev na drugih celinah. V svojem učbeniku Obča etnologija že leta 1973 denimo zapiše, da mu to smrdi po apartheidu in da zagovarja metodološke pristope preučevanja, enake za vse. Zame je bil pravo odkritje antropolog prof. Stane Južnič, ki je bil profesor na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo, današnji Fakulteti za družbene vede. Napisal je odlična dela na temo kolonializma in dekolonizacije. V času neuvrščenosti je bilo malo ljudi, ki bi znanstveno obravnavali pozicioniranje Jugoslavije v smislu naslavljanja rasizma, predsodkov, stereotipov. On pa je naš odnos do zunajevropskih dežel in ljudi zelo jasno poimenoval kot evropocentrizem, ki ga je videl v razkoraku med deklarirano protikolonialnostjo in uresničevanjem neuvrščenih principov v jugoslovanskem prostoru.
Na kakšen način je muzej v Goričanah pridobival zunajevropske zbirke v obdobju neuvrščenih?
Naš muzej je bil v Jugoslaviji prva institucija, ki je bila posvečena zbiranju in razstavljanju zgolj zunajevropskih zbirk. Gibanje neuvrščenih je nastalo leta 1961 na srečanju državnikov v Beogradu, leta 1964 pa je SEM pridobil dodatne prostore za razstavljanje zunajevropskih zbirk v Goričanah. Tam so pripravljali avtorske razstave na podlagi zbirk, ki jih je muzej že imel, prihajale pa so tudi gostujoče razstave iz neuvrščenih dežel. Sicer pa so muzeju zbirke prinašali diplomati, recimo veleposlanik v Indoneziji Aleš Bebler in njegova žena Vera, svojo zbirko sta prinesla Franček Kos, ki je bil veleposlanik na Japonskem, in njegova žena Klara. Zbirke ali predmete so prinašali predstavniki jugoslovanskih podjetij, ki so delovali v različnih deželah, posamezniki, popotniki. Recimo pisateljica Zdenka Žebre je poklonila predmete iz Etiopije in Gane, kjer je bivala. Predmete so prinašali tudi tuji študentje, večinoma so jih muzeju prodali.
Vendarle pa gre za stihijsko nabrane predmete in zbirke, kajne?
Res ni bilo nekega sistematičnega zbiranja ali antropološkega terenskega dela na drugih celinah, je pa že etnologinja dr. Pavla Štrukelj opozorila, da je te zbirke treba še dopolnjevati. Skozi obdobja so se zbirke vendarle nekako dograjevale, nekatere pa so že same po sebi lepo zaokrožene, recimo Beblerjeva. Pomen teh zbirk je najprej v tem, da govorijo o naši zgodovini, torej o stikih ljudi s slovenskega ozemlja z drugimi celinami in tamkajšnjimi ljudmi. Osvetljujejo, kako smo spoznavali druge kulture, kakšno vednost smo imeli o njih. Pravzaprav nam povedo veliko več o nas samih kot o ljudeh in kulturah, od koder so ti predmeti, a z ustrezno kontekstualizacijo in preučevanjem odpirajo možnosti, da se spoznavamo tudi z njimi.
Koliko reprezentativno se sploh da skozi muzejsko prakso predstaviti neko kulturo?
Dediščina vedno pomeni izbor nekih elementov iz preteklosti, ki jih v danem času in prostoru razumemo kot pomembne, da se ohranijo. Posamezniki, ki so potovali na druge celine, so ravno tako imeli neke ideje, kaj je tisto, kar je tam vredno zbirati. Najverjetneje so se navdihovali pri zahodnih zbirateljih, nenazadnje imamo precej sorodne predmete kot drugi muzeji. Ko predstavljamo zunajevropske zbirke, je zato pomembno, da ne govorimo samo o zbiratelju in njegovih dejavnostih, temveč da ponudimo tudi širši zgodovinski kontekst in opozorimo na vednost o drugih, ki so jo poskušali z zbirkami vzpostaviti, in zakaj.
Zunajevropske zbirke so v preteklosti v muzejih prikazovali s specifičnim razlogom. Obiskovalcem so želeli pokazati razliko med »razvitimi« in »nerazvitimi«, čemur so muzeji nenazadnje služili, ter do »drugih« vzpostaviti neko distanco. Na tak način so ohranjali, utrjevali razmerja moči. Na Slovenskem smo bili v tem pogledu v nekoliko drugačni poziciji, ker smo bili kot del avstrijskega imperija tudi sami tisti »drugi«. Deželni kranjski muzej so v resnici vzpostavili, da se pokažejo posebnosti dežele Kranjske. To ni bil vseslovenski muzej, temveč je bil cilj, da se vzpostavi razlika s češkim, poljskim in drugimi narodi znotraj Avstro-Ogrske in še prej Avstrijskega cesarstva. Bili smo v poziciji, ko smo morali sebe utrjevati, definirati, in mislim, da nam je kazanje »drugega« pri tem na neki način celo pomagalo. Vzpostavili smo razliko do »drugih« in sebe s tem umestili na zahod, med razvite.
Po kakšnem ključu so v času Gibanja neuvrščenih k nam prihajale gostujoče razstave?
Jugoslavija je vzpostavila državne organe, ki so bili zadolženi za sodelovanje z državami v razvoju, s katerimi so podpisali bilateralne sporazume. Med njimi so bile tudi države, ki niso bile članice gibanja, denimo Mehika in Kitajska, nekatere države, s katerimi so sodelovali, pa so se gibanju pridružile pozneje. Na podlagi stikov s tujimi ambasadami v Jugoslaviji in muzeji v tujini so v Jugoslavijo pripeljali vrsto etnoloških razstav z vseh celin, ki so večinoma potovale še v druge evropske države. Prva gostujoča razstava je prišla v goričanski muzej že leta 1965, zadnja pa leta 1988.
Vendarle so te razstave s sabo prinašale tudi svoje težke zgodbe?
Nekatere razstave so bile z današnjega zornega kota aktivistično naravnane, izhajale so iz določene družbene klime, ki je podpirala boje za enakopravnost. Recimo zelo zanimiva je bila razstava Vietnam leta 1970. To je bila avtorska razstava muzeja, ki je opozarjala na osvobodilni boj vietnamskega ljudstva pa tudi na vlogo Jugoslavije, ki ga je v tem boju podpirala. Zelo jasno sporočilo razstave je bilo, da obsojamo vojno v Vietnamu ter da se zavzemamo za prenehanje spopadov. V tem smislu je bila zelo zanimiva tudi razstava, ki je problematizirala apartheid v Južni Afriki, ki je bil v tistem času še vedno prisoten. Pokazali so na to, kako se je zaradi kolonializma pri njih vzpostavil sistem segregacije in kaj to pomeni za prebivalstvo. Spet je bilo skozi razstavo izraženo jasno stališče, ki je obsodilo tamkajšnji režim.
Gostujoče razstave so v glavnem poudarjale protikolonialni vidik, denimo uničujoče učinke španskih kolonizatorjev v Venezueli, Kolumbiji, Mehiki. Afriške razstave pa so recimo izpostavljale uničujoče posledice kolonializma za njihovo kulturo. V Gibanju neuvrščenih so kulturi pripisovali velik pomen in jo razumeli kot tisti element naroda, ki ga določa in vzpostavlja njegovo identiteto. Znotraj gibanja so se potem te ideje na neki način pretočile – poudarjanje kulture, poudarjanje dediščine naj bi tem narodom pomagalo vzpostaviti sebe na novo, v novih okoliščinah, hkrati z neko vezjo z njihovo preteklostjo.
