Za razstavo Preobrat/Turning Point fotografa Boruta Krajnca, ki ga poznamo kot dolgoletnega fotografa Mladine, je kustos dr. Sarival Sosič izbral dela iz fotografskih ciklov Praznine (2005–2008), Pot (2015–2018), Politika (2012–2015), Pritisk (2020), Prehajanje (2020–2021) ter cikel Preobrat, ki vključuje serije Mura (2019), Adria Airways (2019) in Mariborska livarna Maribor – MLM (2024–2025).
Praznina in preobrat
Že naslovi posameznih sklopov nakazujejo, da sta v središču Krajnčevega fotografskega ustvarjanja praznina in preobrat, ugotavlja kustos Sosič. Na fotografijah, kjer avtor uporablja tako klasično dokumentarne kot izrazito konceptualne pristope, so zabeleženi ključni družbeni in politični preobrati slovenske tranzicije. Avtor kot kronist časa vizualno razgalja vpliv kapitalizma, političnega populizma ter medijske in potrošniške zasičenosti.
Sosič: »Zaradi spremenjenih razmer v sodobni medijski krajini, manjših proračunov za poglobljene reportaže in pritiska po instantnem poročanju se je Krajnčeva avtorska praksa začela načrtno preusmerjati v muzejsko-galerijski format. Ta obrat mu je omogočil dolgoročnejše raziskovanje izbranih fenomenov in prehod od dnevnoinformativne fotografije h konceptualnim, večplastnim vizualnim serijam, ki ohranjajo ostro družbeno angažiranost.«
»Grizem in iščem«
Nedavno so v galeriji v okviru razstave pripravili pogovor z avtorjem in pisci strokovnih besedil za katalog k razstavi, ki je ravno izšel. »Vsi ti cikli, ki so izpostavljeni na razstavi, so najbolj avtentično moji. Se pravi v jeziku, v pripovedi posameznega cikla, v sami temi, v kompoziciji podobe, ki jo gledamo, ter tudi v pomenu. Če bi moral svojo fotografijo primerjati z nekim tipom umetnosti, bi rekel, da je to esej. Lahko bi rekel tudi, da gre za neko serijističnost, ko vedno znova iščem neke pomene,« je povedal Borut Krajnc. Potrdil je, da na razstavi ni fotografij, ki bi bile kadar koli objavljene v časopisih, čeprav vidimo nekaj fotografij na temo begunske problematike in nekaj fotografij Boruta Pahorja, takrat kandidata za državne volitve, ki tudi niso bile nikoli objavljene.
Krajnc je prvič začel delati fotografije zase, za svoj arhiv, leta 2025, ko je posnel fotografijo v Samovi ulici (gre za »scane« iz diapozitivov). »Tam me je sama svetloba navedla v celoten cikel Praznine. Vame so začela prihajati razna vprašanja, recimo o pomenu svetlobe, o prazni ulici, zgodbi in kontekstu, in ta cikel je nato pognal tudi druge cikle,« pove avtor.
»Sam bi težko deloval, če bi me nekdo poslal nekam na rezidenco, da bi recimo tam iskal neke praznine. Tako rekoč sem lokalni fotograf, in ko zaznam določen zatik, ga skušam artikulirati. Zato so med cikli tudi pavze. To pomeni, da sem neobremenjen pri ustvarjanju in nimam umetniških ambicij, da bi se moral komu dokazovati. Ampak kot dokumentarist imam zavest, da se ustavim, postojim in se usmerim v kader; vse se na neki način dogaja iz neke blodeče misli. Ko pridem do momenta, me ta priganja, in potem ga grizem, iščem vsebino, podobo, jezik in pomen,« še doda.
Sprehod skozi cikle
V ciklu Snubitev avtor ujame vzdušje proevropskega navdušenja ter dogmatični diskurz ob vstopanju Slovenije v EU in Nato, medtem ko v seriji Praznine skozi prazna plakatna mesta vizualizira anomalije pred sesutjem finančnega kapitalizma leta 2008. »Trenutek, ko kapitalizem nima kaj povedati, ko zajeclja in obtiči, ko mu zmanjka reklam zase in ko se ustavi, je trenutek, ko začutimo krizo, nagli padec profitne stopnje, recesijo, nestabilnost in revolucijo, ter obenem trenutek, ko pade iluzija, da je kapitalizem brez alternative,« je o tej seriji povedal fotografov sodelavec pri Mladini mag. Marcel Štefančič jr. »Praznine so male katastrofe kapitalizma, hipne utopije. Kapitalizem izgine, toda le za hip. Ni čudno, da je Krajnc te Praznine lovil štiri leta. Življenje pod kapitalizmom je garanje – boj z njim tudi.«
V ciklu Politika je fotografa zanimal vzpon političnega populizma v predvolilnih kampanjah. Te fotografije dr. Petja Grafenauer z današnjega zornega kota ocenjuje kot »zabavne in nenevarne; bila je lepa fasada, estetsko dovršena promocija kandidata za predsednika republike, ki pa je za kuliso že namigovala na skrito gnilobo doline šentflorjanske z njenimi vodji vred«. V seriji Pot pa Krajnc z velikoformatno fotografijo beguncev naslavlja vprašanje humanizma in evropske zgodovinske amnezije.
V seriji Pritisk problematizira tudi slovenske mainstream časopise (Delo, Večer, Dnevnik), ko se je v istem dnevu na njihovih naslovnicah pojavil zakupljen oglas naše trgovske verige; s tem je Krajnc pokazal na to, kako kapital vpliva na neodvisnost medijev. Ob tem dr. Sandra Bašić Hrvatin pravi: »Zakaj je oglas kot naslovnica sporen? Na naslovnici naj bi bile bralcem predstavljene novice dneva. Tisto, kar je bilo vredno zapisa tistega dneva. Tisto, kar je pomembno za razumevanje sveta, v katerem živimo. Tisto, kar sproži javno razpravo. Se pravi tisto, kar je pomembno vedeti.« Strokovnjakinja za medije še pravi, da »če je časopisni prostor naprodaj nekomu, ki ima denar, potem ni nobenega zadržka, da se ne proda kateri koli del časopisnega prostora z naslovnico vred«. Naslednji cikel, cikel Prehajanja, skozi podobe praznih ulic v času pandemije vizualizira izredne razmere in omejevanje osebnih svoboščin.
Fotografije, ki zahtevajo premislek
Dr. Sarival Sosič vidi skupne značilnosti Krajnčevega fotografskega pristopa v več stvareh. Prva je dokumentarna natančnost, ki se kaže v podobah javnega prostora, političnih dogodkov, industrijskih okolij, medijskih prizorišč in raznovrstnih družbenih gest. Druga značilnost je kritična distanca. Avtor ne moralizira, ampak se kaže njegova kritičnost v natančni izbiri trenutka, motiva in medsebojnih razmerij znotraj podobe. Naslednja pomembna značilnost Krajnčevega dela pa je konceptualna vpetost posameznega motiva v širši vizualni in vsebinski sistem. Njegove fotografske serije torej nastajajo v prepletu fotoreportaže, dokumentarne analize in kritične misli.
Kustos Miha Colner ga vidi kot »kronista velikega obrata. Njegove podobe fragmentov stvarnosti so poskus objektivnega dokumentiranja dejanskega stanja, saj nikdar ne podaja neposrednih komentarjev, ampak ostaja pri dvoumni in kompleksni vizualni naraciji. Z zadostno mero distance izbrane pojave in situacije le pokaže, razgali in postavi pred publiko, ta pa se mora miselno angažirati, da bi lahko razbrala, povezala in interpretirala njegova dela do te mere, da jih lahko umesti v lasten kontekst in vrednostni sistem.«