Mariborski slikar Gregor Pratneker je februarja na Salonu francoskih umetnikov v pariškem Grand palais za oljno sliko Na robu gozda prejel nagrado mention, ki je ena od nagrad tega salona; najvišja je nagrada časti, ki nagrajencu ponuja prostor za samostojno predstavitev na prihodnjem salonu.
Salonska tradicija
Francija ima dolgo tradicijo likovnih salonov, mnogi med njimi so še kako živahni. Prav z njimi se je začelo žiriranje slik, likovna kritika z nagrajevanjem slik – in to tradicijo ohranjajo še danes. Letošnji Salon francoskih umetnikov, 230. po vrsti, je neposredni dedič salona, ki ga je za kralja Ludvika XIV. leta 1667 v Louvru zasnoval Colbert. V Grand palaisu poteka od leta 1901.
»Pošlješ fotografijo, po njej presodijo, ali jo bodo izbrali za razstavo, tam je potem razstavljen original. Za transport poskrbi vsak umetnik sam. Naredim zaboj: če je velika slika, mora biti leseni, če je manjša, jo sam odnesem na letalo,« je povedal slikar.
Žiriranje, ki poteka enako kot pred stotimi leti, si je ogledal tudi živo: »Komisija zelo skrbno ogleda vse slike, lahko jih je tudi 600. Kakšnih 15 ljudi se ustavi pred vsako sliko in jo dlje časa opazuje, nato vzdigujejo roke oziroma glasujejo in to traja ves dan. Nagrade ne dajo nekomu, ki ga prvič vidijo, avtorja opazujejo dlje časa. Sam sem se prijavil štirikrat, šele potem sem dobil nagrado.« Nagrade niso denarne, imajo pa ugled, saj se je na razstave teh salonov težko prebiti.
Vztrajnost
Pratneker redno sodeluje na vseh treh pomembnih pariških salonih. Poleg Salona francoskih umetnikov, na katerem je recimo sodeloval tudi Zoran Mušič, je bil nagrajen že leta 2014 na Jesenskem salonu za sliko Zimsko jutro (ki jo je nagradila tudi naša Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov). Na Salonu lepih umetnosti v Louvru, kjer je pred mnogimi leti razstavljala že slikarka Ivana Kobilca, pa je pred tremi meseci za sliko Pomlad v gorah dobil nagrado Eugena Boudina.
»Na ALUO sem magistriral na temo Abstrahiranje in deformacije oblik v mojem slikarstvu. Navezoval sem se na fauvizem, ki je zgodovinsko povezan z Jesenskim salonom, in ko sem brskal po internetu, sem ugotovil, da ta salon še dandanes obstaja. Tja sem potem poslal Zimsko jutro, šlo je za veliko sliko, dva metra krat meter in pol, bil sem izbran in potem tudi nagrajen.«
Klasični motivi in tehnike
Pratnekerjeve fauvistične slike delujejo brezčasno, slika jih v klasični tehniki. Zadnja slika Pomlad v gorah je avtobiografska in pripoveduje zgodbo o dolgih sprehodih z ženo po pohorskih gozdovih. Na teh poteh so nastale hitre zabeležke, nekaj skic, sliko pa je potem dokončal v studiu.
»Včasih slikam tudi zunaj v naravi. Motive iščem tako, da sedem v avto, se odpeljem v gozd in potem tam slikam. Nedvomno je drugače delati pri dnevni svetlobi, na svežem zraku, v vonjih pomladi kot zaprt v ateljeju, pod umetno svetlobo – zato so potem tudi slike drugačne.«
Riše krajine, ne samo gozdov, »privlači me študija svetlobe in senc vejevja v gozdu – kako te odtenke prenesti na slikarsko platno«. Sicer pa »pri slikarstvu nikoli ne veš, v katero smer greš v prihodnosti. Slikarstvo je treba raziskovati, ne ostajaš ves čas pri eni sliki – ne mislim motivno, ampak glede likovne izvedbe –, treba se je nadgrajevati, razvijati svoje slikarstvo in ga popeljati v neke nove svetove. Ravno študij je tisti, ki odkriva nove svetove.«
Hitrost nastajanja slike je zelo odvisna od notranje inspiracije, »ali bom neko sliko razvil ali pa jo bom pustil, počakal, da se kaj posuši, in naslednjič nadaljeval. Morda tudi naslednjič, ko jo bom pogledal, še ne bom našel rešitev, včasih jih najdem šele čez leto dni. Slikarstvo ni samo imeti čopič v roki, je razmišljanje ob slikah, gledanje slik, primerjanje. Včasih delam tudi po več slik hkrati, in če hočem doseči neki efekt, moram počakati, da se olje posuši. Delam samo z oljem in olje zahteva premišljeno, počasno delo.«
