Hidrogizmo bi lahko opredelili kot odprt, kolektiven in interdisciplinaren umetniški projekt slovenske alternativne neoavantgarde na prehodu iz sedemdesetih v osemdeseta leta. Hidrogizma pa je bila tudi večmedijska zvočna instalacija oziroma nekakšno vodno glasbilo velikega formata, ki ga je ta kolektiv izdelal iz cevi, posod, sodov, folij, ventilov in drugih najdenih materialov. Voda je skozi sistem tekla, kapljala, se pretakala, pri tem pa ustvarjala zvoke, ki so jih ustvarjalci oblikovali z uravnavanjem njenega pretoka in z uporabo različnih resonančnih površin. Šlo je torej za zvočno kompozicijo, katere inštrument je bil hkrati tudi prostorska instalacija.
Kolektivni eksperiment
Če delovanje Hidrogizme primerjamo z delovanjem še enega podobnega neoavantgardnega kolektiva v našem prostoru v približno tistem času oziroma nekoliko prej – skupine OHO, težko rečemo, da se je Hidrogizma idejno napajala pri OHO. Dejstvo pa je, da je bil to čas, ko se je v umetnosti veliko eksperimentiralo zunaj tradicionalnih umetniških zvrsti, ko se je gradilo instalacije in vanje vključevalo materiale iz vsakdanjega življenja, umetnost pa se je razumelo kot proces, ki ga ne zanima (vedno) izdelava nekega (trajnega) umetniškega predmeta.
Aktualna razstava v P74 je tako zaključek daljše raziskave, ki sta jo opravili kustosinji, hkrati pa zaokroža petletni raziskovalni projekt »sedemdeseta leta« Zavoda P.A.R.A.S.I.T.E. Kustosinji Nina Skumavc in Neža Vengust sta si jo zamislili kot nekakšen časovni trak, na katerem sta izpostavili ključne trenutke kolektiva. Dodali sta tudi razvejano mrežo odnosov in okoliščin, v katerih so posamezne skulpture nastajale. Pri zbiranju gradiva sta sodelovali z različnimi arhivi in festivali, nekdanjimi člani kolektiva, pomagali so tudi OM produkcija, Miran Mohar in Barbara Borčič.
Iz skupnosti v skupnost
Ideja, ki je potem pognala kolektiv, je prešinila Janija Osojnika, ko so sredi sedemdesetih let bivali v komuni na Kambreškem, in sicer medtem ko je poslušal dežne kaplje. Nadaljevalo se je v IV. bloku študentskega naselja v Rožni dolini, tam jim je društvo Forum dalo v uporabo prostore, kjer je bila denimo tudi sitotiskarska delavnica SOG, glasbene in gledališke skupine, vsi pa so se med seboj ustvarjalno povezovali.
Tako so recimo pri prvih postavitvah Hidrogizme bili zraven FBRNŽ (Frizersko-brijačka radnja Novi život), skupina Papa Kinjal band, gledališka skupina Pagadaj pagapust, njen naslednik Pocestno gledališče Predrazpadom, na področju literature pa Podrealistični manifest (1979), izdali so tudi posebno izdajo revije Problemi z naslovom Pisarna Aleph (1980). Soustvarjalci posameznih Hidrogizem se poimensko niso izpostavljali, vemo pa danes, da so bili zraven poleg Janija Osojnika še Dušan Pirih - Hup, Iztok Šmajs, Jani Batista Flavta, Gregor Razpotnik, Andrej Plahuta, Iztok Osojnik, Vesna Črnivec in pri posamičnih postavitvah tudi drugi.
Prvič so se javno predstavili pozimi 1978 v Galeriji Emonska vrata, ampak še ne samostojno, temveč v okviru razstave Iztoka Šmajsa in Dušana Piriha - Hupa. Takrat se instalacije tudi še ni prijelo ime Hidrogizma; Jani Osojnik je na odprtju izvedel suito Vodna stanja. Že naslednje leto je skulptura, ki so ji medtem dodali še več materialov, stala v ljubljanski Galeriji Škuc, in sicer spomladi 1979. Šlo je v bistvu za dve izvedbi: aprila nekoliko manjša za otvoritveni ritual Modulacije, ki ga je izvedel Iztok Šmajs, večja, koncertna pod imenom Hidrogizma 2.2 pa je zaživela julija na fotografski razstavi Dušan Pirih - Hup in prijatelji.
Skulptura na samostojno pot
Ko je Nikša Gligo kolektiv povabil na X. glasbeni bienale v Galerijo SKC Zagreb, je skulptura prvič samostojno zaživela (in ni bila priključek nekim drugim razstavam). Gledališče Predrazpadom se je pridružilo s predstavo Ptice vode, Gledališče Kugla pa je Hidrogizmo nato prijavilo na Dneve mladega gledališča Dubrovniških poletnih iger leta 1980. To je bila nato njihova najbolj ambiciozno zastavljena edicija, ki je bila nekaj mesecev pred tem v Galeriji Škuc postavljena kot nekakšna pripravljalna verzija. Imenovala se je Hidrogizma 6.
V Dubrovniku so nato člani kolektiva avgusta 1980 sestavili novo verzijo Hidrogizme, pridružili so se še drugi ustvarjalci z ljubljanske alternativne scene. V kapeli Rozarijo so postavili koncertno izvedbo Hidrogizme, v galeriji Lazareti pa so vzpostavili ustvarjalni socialni prostor. Tam je bila izvedena predstava Ptice vode, Papa Kinjal bend in še nekateri so se podpisali pod projekt Maska rdeče smrti, Jani Batista Flavta si je spontano zamislil performans, kjer so ga zanimali zvoki ognja, vrenja, kipenja in cvrtja pri pripravi večerje; zgodile so se še druge akcije.
Zanimivost je ta, da je bila Hidrogizma izjemno pomembna tudi za umetniške prakse in eksperiment naslednjih generacij, če samo omenimo gledališče Predrazpadom, ki je bilo nekakšen začetnik uličnega gledališča Ane Monro, navdihnila je tudi intermedijskega umetnika Marka Batisto. Skupaj je bilo šest postavitev skulpture, ki so nastale med letoma 1978 in 1981, kustosinji pa razstavno pripoved o kolektivu zaključita s Spomladanskim festivalom in festivalom Rock in Opposition (RIO) v Križankah leta 1982.