»Zbirka ostaja neprecenljiv pričevalec naklonjenih osebnih odnosov med Zoranom Mušičem in njegovo nečakinjo,« zdaj trdi umetnostna zgodovinarka v Narodni galeriji Kristina Preininger, avtorica aktualne razstave Odstiranja: Zoran Mušič in zbirka starih indijskih del z dodanim Hirošigejevim lesorezom, ki je na ogled do 2. septembra v manjšem galerijskem prostoru v prvem nadstropju Narodnega doma.
Razstava stoji v sklopu stalnega razstavnega cikla Odstiranja, enega zanimivejših formatov v Narodni galeriji, ker pogosto osvetli eno samo umetnino ali zelo ozek motiv, restavratorsko odkritje, ikonografsko temo ali novo strokovno spoznanje iz zbirk galerije ter ga nato umesti v širši umetnostnozgodovinski kontekst in predstavi javnosti.
Dragoceni poklon
Vanda Mušič, dedinja zbirke in nečakinja slikarja, se danes ne spomni več natančno, kako je stric prišel do te zbirke, skoraj prepričana pa je, da je ni kupil, niti ni bil sam v Indiji, po njenem mnenju jo je dobil. »Seveda so bile Mušiču vse stare stvari všeč, bil je kozmopolitsko razgledan in vsestransko senzibilen slikar. Poznal je tudi indijsko umetnost, vendar zanjo ni kazal posebnega zanimanja,« trdi dedinja. Do enakih ugotovitev so prišli tudi v galeriji. »Indijsko umetnost je zagotovo poznal, saj je bil dovolj senzibilen in je zbirko znal ovrednotiti. Ne nazadnje jo je nečakinji podaril kot dragocenost, mi pa jo zdaj prikazujemo kot eksotično Mušičevo darilo,« pravi kustosinja.
Letos mineva deset let, odkar so Ljuban in Milada Mušič ter Vanda Mušič Narodni galeriji poklonili obsežno zbirko del Zorana Mušiča. Slikarjeva dela so bila predstavljena na razstavi, za vzhodnjaško zbirko del pa takrat v galeriji še niso vedeli. Zanjo so izvedeli pozneje in jo leta 2019 dokumentirali. »Takrat še nismo znali ikonografsko, slogovno ali časovno opredeliti motivov na delih, saj imamo v galeriji malo del, ki bi se navezovala na indijsko oziroma vzhodnjaško umetnost,« pripoveduje avtorica razstave. Pričujoča razstava je sploh prva indijska razstava v zgodovini Narodne galerije. Slikarjeva dela so bila kmalu po tem predstavljena na razstavi, za vzhodnjaško zbirko miniatur pa takrat v galeriji še niso vedeli. Zanjo so izvedeli pozneje in jo leta 2019 dokumentirali. »Takrat še nismo znali ikonografsko, slogovno ali časovno opredeliti motivov na delih, saj imamo v galeriji malo del, ki bi se navezovala na indijsko oziroma vzhodnjaško umetnost,« pripoveduje avtorica razstave.
Iskanje podatkov o zbirki
V prvi vrsti jih je v galeriji zanimalo, za kako kakovostno zbirko sploh gre in kaj motivi na slikah vsebinsko pripovedujejo, sploh ker so bile slike brez vsakršnih podatkov o avtorstvu, nastanku, tehnikah. Zato so se za strokovno pomoč najprej obrnili na doc. dr. Nino Petek z oddelka za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki je temeljito preučila zbirko. Opisala jo je skozi filozofsko-religiozno ozadje ter določila časovni okvir nastanka in geografski izvor indijskih del (te poglobljene opise najdemo na QR-kodah na razstavi in na spletni strani galerije).
Kustosinja se spominja: »V tistem trenutku, ko smo jo poklicali, je bila ravno na študijskem raziskovanju v Oxfordu in je imela dostop do zakladnic indijske umetnosti. Ne samo do gradiva, ampak tudi do konzultacij s profesorji, z raziskovalci. Njo je recimo zbirka izjemno navdušila. Edino, kar se ji je zdelo misteriozno, je motiv odsekane Rahujeve glave na kočiji, ki jo vlečeta dve kači. Ob vsej množici miniatur, ki jih je videla v Evropi in Aziji, še nikoli prej ni naletela na takšen motiv.« Raziskovalka je sicer zbirko datirala v obdobje od konca 18. stoletja do začetka 20. stoletja, pretežno pa so dela po njenem mnenju nastala konec 19. stoletja.
Zbirka enajstih miniatur
V zbirki je deset raznovrstnih indijskih miniatur na papirju, ki so slikane v akvarelu in gvašu, na nekaterih listih pa so vidni celo drobci zlata oziroma srebra. Motivno se pred nami odpira bogat in večplasten svet indijske religiozne, mitološke in posvetne ikonografije. Kustosinja pojasnjuje, da gre za upodobitve ključnih hindujskih božanstev, kot so bog ljubezni Krišna, njegova izbranka boginja predanosti Radha, bog transformacije Šiva in rečna boginja očiščenja Ganga. Osrednjo vlogo imajo motivi, ki se povezujejo s tradicijo bhakti. Ta duhovna pot, utemeljena na osebni predanosti in ljubezni do božanstva, je zapletene filozofske koncepte preoblikovala v čustveno dostopne vizualne zgodbe ter umetnikom omogočila, da z izjemno tankočutnostjo upodobijo človekovo bližino z božanskim.
Izjema je japonska miniatura – barvni lesorez iz slavne popotne serije Tōkaidō Utagave Hirošigeja (1797–1858), na katerem je upodobitev 26. postaje Nisaka iz ene umetnikovih poznejših verzij. Kustosinja opozori, da je slika posebna v »drznem pogledu od zgoraj, s čimer izpostavlja dinamiko strmega gorskega prelaza in moč skupine nosačev«. Pri tej sliki je zanimivo tudi to, da ima na hrbtni strani nalepljeno natisnjeno šolsko besedilo o ponižnosti; popularni grafični odtisi na Japonskem ob koncu 19. stoletja so bili očitno vsakdanje poučno gradivo. Za družine z otroki so v avgustu v okviru razstave pripravili tudi dva igriva raziskovalna ogleda, ta bosta 14. in 26. avgusta, vsakič ob 10. uri.
