Slednja prehaja znotraj in zunaj njenega operacijskega sistema v obliki intermediološke osebnosti, imenovane Huxtrl. To je digitalni maček, ki zašiljeno reflektira družbenopolitične tematike, spomladi recimo bo režiral koncert Nosimo rdečo zvezdo, ki bo 9. maja v Kinu Šiška. Aphra Tesla je tudi iniciatorka Ambasade Svetlane Makarovič in konzilija za detekcijo kriminala v umetnosti, ki je del instituta za transnacionalnost s sedežem v Mariborskem izobraževalnem laboratoriju GT22. Svetlana Makarovič in Aphra Tesla tudi sicer veliko sodelujeta, obe svojo umetnost povezujeta z aktivizmom. Aphra pa se zadnjih pet let eksperimentalno, konceptualno in znanstvenokritično poglablja tudi v tematiko arhitekture in seksualnosti. Na ALUO je magistrirala iz videa in novih medijev, živi in ustvarja v Mariboru in Kubedu.
Pravite, da je marec mesec prebujanja iz smrti. Smrti se dotikate tudi v svojih projektih, recimo v nedavnem Tod mit Vorteil.
Transverzala Arte Utile se je že začela v Mariboru, koder zaključujem projekt lokalnih terenskih avdiozapisov. Naslednja postaja je razstava Arhitektura in seksualnost v kulturni zakladnici Vladičanskega Dvora v Pakracu, pod kuratorstvom umetnostnega zgodovinarja Jerneja Kožarja. Tam me čakajo odbrana dela največjega kiparskega genija 20. stoletja Ivana Meštrovića in glas ikone Svetlane Spajić, da ju vkorporiram v svoj operacijski sistem. Dotična uprostoritev Aphra Tesla Operating System Incorporated je zasnovana v jeziku kategorij. To je zaprt sistem, ki omogoča raziskavo religioznih dimenzij skozi matematične formulacije, pri čemer sodelujem z matematikom mag. Ivanom Kobetom. Polje raziskovanja svetlobe pokriva kulturni antropolog in intermedijski umetnik Miha Horvat, saj prostor brez prave svetlobe nima pravega brezna.
V mojih razmišljanjih je konstantno prisoten teoretski jugoslovanski velikan in konceptualni umetnik iz Beograda Miško Šuvaković, čigar knjiga Figura, askeza in perverzija me je vznemirila do te mere, da po fazah ustvarjam pionirsko gledališko adaptacijo tega dela v dolgoletnem sodelovanju z multimedijsko umetnico Laro A. Capparotto, filozofinjo Stašo Kobal in Porodničarjem 003. Njihova dela bodo prav tako del postavitve. Ne povem vam pa, kam pojdem od tu naprej.
Aphra Tesla Operating System se kot rdeča nit vije skozi vse vaše projekte, kajne?
Kot čreva! Ozadje sistema poganja anarhosocialistični ustroj. Ena moja pesem pravi: agonija človeka je ne biti uzrt. Dejansko je to metoda vključevanja, nekakšen poetsko senzoričen univerzum, ki mu ljubkovalno pravim kar »strukturica z lepo energijico«.
Medtem ko digitalno osamljeni sodobni ustvarjalci zmeraj bolj blodijo v »Zeitgeistu«, čakajoč na AI-Godota »velikega drugega konca zgodovine«, mi gradimo protipol z novo, manj opaženo tehnologijo, na osnovi matematične discipline teorije tipov. Pa naj za zdaj ostane skrivnost, kako dokazati arhitekturo kot inteligibilno polje z zavestjo. Ni le verjetnostna simulacija, ki diktira, kje in kako se onegaviti.
Kaj počnete pri Ambasadi
Svetlane Makarovič?
Trenutno snemam avdioknjige Svetlane Makarovič za slepe in slabovidne. Odpiram youtube kanal, ASMR-tehnike branja za tiste z motnjo spanca. Pri tem mi pomaga Staša Kobal. Sestavljam vsakoletni mesečni program, ki ga izpeljujemo na hlape. Pred nedavnim, ko smo gostili Mateja Šurca in Svetlano Makarovič, sem celo prvič v življenju moderirala pogovor.
No, veliko boljše mi gresta socialni inženiring in butični nepotizem. Kadar kdo z lokalne scene, sosedi, prijatelji in tovariši, potrebuje reference za pridobitev ali ohranitev statusa samozaposlenih, rada pomagam in pišem priporočila. Pomagam razmišljati in koncipirati. Marsikdaj se nalašč motim o ljudeh, da je življenje v Mariboru manj osamljeno. »Socialna delavka« sem, kot moja mama. A ne nazadnje ljudi gledam z mačjimi očmi.
Nedavno ste imeli razstavo v slovenjgraški galeriji raum AU pod naslovom Nesnovna kulturna dediščina, kjer so vam ob tej priložnosti izdali tudi knjižico Popotovanje po Arte Utile ob podpori Koroške galerije likovnih umetnosti (KGLU).
Da. Razstavila sem aromatsko skulpturo Eau de parfum raum AU, utelesitev identitete, ki temelji na pristnem domotožju in pripovedih Rada Poggija o očetu Pinu. Pino Poggi je italijanski kipar in politično angažiran konceptualni umetnik, ki je bil po poroki s Slovenjgradčanko tesno povezan s slovensko umetnostno sceno. Izbrala sem določene fragmente iz njegove knjige La morte verra in jo sintetizirala s svojimi neobjavljenimi pesmimi. Časovni zvarek, v katerem se pojavljava na »istočasovnici«, se imenuje La morte verra e di me profumera. Smrt bo prišla in dišala bo po meni.
Vonj je ključni mediator Popotovanja po Arte Utile, saj omogoča prenovo relacije jezik-telo-etika-estetika-uporabnost umetnosti. Knjiga je večjezični diagram, ki jo začenjam in končujem kot manifestacija nesnovne kulturne dediščine: Huxtrl. V bistvu je formula za moje nadaljnje delo. Konča se z zborovsko pesnitvijo Pina Poggija iz leta 1974 pod naslovom Rodili smo se mrtvi in je iz zbirke njegovih protestnih pesmi. Natisnjena »Huxtrl-QR koda« nas popelje na posnetek Siamo nati morti, ki jo v italijanščini odpoje Oktet Lesna Slovenj Gradec. To pomeni, da se lahko z mobilnim telefonom postavimo kamor koli, tudi v zemljo, in si ustvarimo svojo zvočno arhitekturo. Moj operacijski sistem tukaj skuša povezati vsaj dve domeni: eno je arheološko-spomeniški teritorij oziroma prostor spomina, drugo je digitalna zvočna arhitektura.
Če se še enkrat povrneva na arhitekturo in seksualnost. Kje med njima vlečete povezave?
Dr. Neža Zajc bi dejala: »Iz bele krvi.« Že kot otrok sem se pogovarjala s hišami. Relacija med arhitekturo in seksualnostjo je vezana čez kulturni kod. Arhitektura je ustvarjena, da zastranjuje občutek minljivosti. Seksualnost je potemtakem zvok, ki tiči znotraj izvotlele kosti. Ampak trenutno sem v stanju akedije oziroma odpora do delovanja, in to je dobro. Poglabljam se v goloto in polgoloto, kajti drugače je, če je telo razgaljeno od popka navzdol ali od popka navzgor. Ko se slečem do golega na pokopališču v Kubedu, ker se mi telo tako odziva na prostor, se mi postavlja vprašanje, zakaj me ta seksualnost, ki je ne razumem kot erotiko, bolj zanima v relaciji z arhitekturo, čeprav mi je tuja. Seksualnost nosi v sebi erotiko, medtem ko erotika nima seksualnosti, kar se da razbrati že iz samega zvena in ritma besed »seksualnost« in »erotika«. Kot nevidna kača je zven seksualnosti. Arhitektura in seksualnost skupaj morata postati gola postava milosti. To vem.