V zgodbi slovenskega industrijskega oblikovanja je oblikovalka Biba Bertok ena ključnih osebnosti. V nekoč izrazito moškem poklicu pohištvenega oblikovanja se je uveljavila s svojo iznajdljivostjo in inovativnostjo. Kar jo dela resnično pomembno, pa ni zgolj estetska kakovost njenih izdelkov, ki so bili prisotni v stanovanjih po vsej Jugoslaviji, ampak zlasti dejstvo, da je oblikovala funkcionalno in cenovno dostopno pohištvo za množično uporabo.
Njena največja zapuščina je razvoj sistemskega pohištva, katerega pionirka je bila – natančneje modularnih elementov, ki jih je mogoče kombinirati in prilagajati. Tovrstni sistemi, ki jih je izdelala več kot štirideset, se danes zdijo samoumevni, toda v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja je bil to zelo sodoben pristop; razvila je celo univerzalni spoj za pohištvene sisteme, za katerega je prejela patent. Zato jo danes zgodovinarji oblikovanja uvrščajo med najpomembnejše slovenske industrijske oblikovalce 20. stoletja.
Vsi moški so pobegnili
V ljubljanskem Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) so ji posvetili prvo pregledno razstavo njenega opusa. Razstavo z naslovom Biba: Funkcija. Ideja. Kontekst. sta postavili kustosinji Barbara Predan in Špela Šubic. Med njenimi najbolj znanimi izdelki so: program manta (ena največjih jugoslovanskih pohištvenih uspešnic) in program ABA, za katera je leta 1981 prejela nagrado Prešernovega sklada, otroška soba nana, predsobni garnituri alfa in beta ter otroška posteljica nataša, ki je prejela zlato medaljo na BIO 7 in velja za klasiko slovenskega oblikovanja. »Biba Bertok je rada rekla, da si moraš kot oblikovalec prizadevati, da nekomu omogočiš nekoliko kakovostnejši interjer, v katerem biva. In to je zelo lepo poslanstvo,« je povedala Barbara Predan.
Biba Bertok je iz pohištva vselej poskušala narediti nekaj več. Hkrati je dobro razumela uporabniško vrednost v smislu, da gre pri pohištvu za nekaj, kar uporabljamo vsak dan, hkrati pa ga le redko menjamo. »V resnici gre pohištvo velikokrat iz generacije v generacijo. Biba je zato vztrajala pri vrhunski kvaliteti in se trudila, da omara ne bi bila zgolj omara, temveč nekaj več. Sama je ves čas govorila, da ni naravno, da živimo med štirimi zidovi, zato morajo oblikovalci stremeti k humanosti, udobju, k temu, da se ima človek fino,« nadaljuje kustosinja. Biba Bertok se zato v nasprotju z oblikovalci, ki so prisegali na nevpadljive, temne barve lesa, ni bala živahnih barv in tekstila, ki ga je na presenečenje marsikaterega kolega rada uporabljala v kombinaciji s svetlim lesom. Pri vsakem kosu je imela najprej v mislih uporabnika. Kustosinja Barbara Predan: »Njeno pohištvo so si lahko ljudje vedno prilagajali glede na svoje potrebe, saj človek ne sme biti ujetnik pohištva. Izhodišče je bilo torej vselej, kaj sploh potrebujemo.«
Ker je Biba Bertok ženska, se je morala v nasprotju z moškimi kolegi dodatno dokazovati. Zgovorna je denimo zgodba, kako se je po študiju arhitekture pri profesorju Edvardu Ravnikarju prijavila za delovno mesto v podjetju Alples v Železnikih. Vseh prijavljenih je bilo šest, pet moških in ona. Od tega podjetja nato pol leta ni slišala ničesar. Mislila si je, da so že izbrali koga drugega, pripoveduje Barbara Predan. »In res so izbrali. Izbrali so vseh pet moških. In vseh teh pet je nato zbežalo, ko so videli, kako se tam dela. Ker v podjetju niso imeli več nikogar, so, preden bi ponovili razpis, poskusili še z Bibo.«
V Alplesu je bila Biba Bertok prva oblikovalka v proizvodnji. Podjetje Alples je iz izdelovalca polizdelkov pomagala preoblikovati v proizvajalca lastnih avtorskih pohištvenih programov. »Zelo hitro je videla, da imajo polizdelke, ki imajo potencial. Takrat jim je tudi predlagala: gradi se ogromno sosesk, ki potrebujejo cenovno dostopno pohištvo z visoko uporabno vrednostjo. Cela tovarna je zrasla z njo. To delo je zagrabila in pokazala, kako se lahko dela. Na koncu so bili tam navdušeni nad njo,« je pojasnila kustosinja.
Kdo se boji rdeče
Ko je Biba Bertok prišla na zamisel, da bi delala rdeče pohištvo, so komercialisti padli na hrbet, češ kdo bo pa živel v takšnem stanovanju. A ona je vztrajala. Prototip pohištvenega seta, imenovanega manta, je nato odpeljala v Beograd, na takrat največji sejem interjerja. »Tam se je zgodilo nekaj fascinantnega. To je bil ogromen sejem, na katerem so drugi razstavljalci predstavljali tipično težko, temno rjavo pohištvo, kot so narekovali trendi 70. in 80. let. Nakar se je začela delati vse večja gneča pri Bibinemu rdečem pohištvu v kombinaciji s svetlim lesom. Pri njej se je trlo ljudi, drugod pa je bilo vse prazno.« Barbara Predan je dodala, da je oblikovalka nato dobila zeleno luč za proizvodnjo, ki je samo še mednarodno rasla.
Na razstavi je tudi osebni kos Bibe Bertok iz serije manta. Vidi se, da so njeni izdelki večni, saj bi lahko lepo funkcionirali še danes. Nasmejala pa nas je opazka kustosinje, ki je dejala: »Vedno slišimo, kako je bilo po drugi svetovni vojni pri nas vse sivo, še režim je bil siv, v resnici pa so oblikovalci takrat uporabljali več barv, kot jih danes.« Razstava bo na ogled do 8. novembra.