Do 17. januarja je v Galeriji ZDSLU na ogled razstava Koga sem videl?. Izbor fotografij z otvoritvenih dogodkov v Galeriji ZDSLU in Likovnega razstavišča Riharda Jakopiča avtorja Janeza Bogataja obiskovalca popelje v pozna osemdeseta leta prejšnjega stoletja. V čas srečevanj, klepetov in živih razprav v galerijskih prostorih, naseljenih s smehom in cigaretnim dimom. V obdobju, ko so bila odprtja razstav živahna kulturna srečališča, je tovrstne dogodke ZDSLU s svojim fotoaparatom redno obiskoval tudi Janez Bogataj, tedaj že uveljavljeni fotoreporter revije Mladina in soavtor značilne podobe ljubljanske pankovske scene.
V dobrih treh letih, med 1988 in 1990, je ustvaril cikel fotografij, »v katere je ujel eno najuspešnejših poglavij delovanja več kot 100 let starega društva, predvsem pa tudi duhovno podobo osemdesetih, prežetih z neverjetnim optimizmom, toleranco in morda poslednjim boemstvom«, je zapisala kustosinja razstave Koga sem videl? Judita Krivec Dragan. Bogatajeve fotografije so tako dokument časa, pričevalci preteklosti, nosilci spomina kot obenem umetniški eksponati z izvirnim avtorskim konceptom in interpretacijo.
Situacije, dialogi in odnosi med ljudmi
Iz Bogatajevih črno-belih fotografij sije čas, ki ga že desetletja ni več, prav tako kot marsikaterega posameznika na njih že dolgo ni več med nami. Segajo v družbeno zapleteno in politično negotovo obdobje, a hkrati pri nas v umetniško in intelektualno zelo živahna leta, v katerih so se prepletali različni pogledi na svet, med njimi pankerjev, hipijev in šminkerjev. »V osemdesetih letih se je v kulturni sceni zelo veliko dogajalo na vseh področjih. Ko sem pregledovala gradivo za razstavo, sem se simbolično vrnila v tisti čas in pri tem začutila, da nam danes manjka sproščenega druženja in odprtih debat o umetnosti,« je dejala Judita Krivec Dragan. Pri tem je poudarila, da so se osemdeseta leta, čeprav »smo globoko v sebi verjetno slutili, da se pripravlja nekaj zelo hudega, vseeno zdela svetel čas«.
Duh časa – sveta tik pred prelomnimi dogodki, kot so bili padec berlinskega zidu, razpad Sovjetske zveze in Jugoslavije ter začetek balkanskih vojn – je bil po besedah kustosinje na likovni sceni prizadevanje za skupno dobro. Vidno vlogo pri oblikovanju položaja umetnika in celotnega področja je imel tudi ZDSLU, kjer pa so se na odprtjih društvenih razstav srečevali umetniki različnih generacij in umetnostnih praks ter kustosi, kritiki in drugi intelektualci. Prav tako se je tedaj vedelo, da so v ZDSLU dobre zabave, tako je v galerijo v središču mesta nekoč vstopil tudi fotograf Janez Bogataj in začelo se je posebno sodelovanje.
Na odprtjih razstav ZDSLU se je Bogataj s fotoaparatom v rokah med ljudmi gibal kot neviden obiskovalec. Kot avtor, ki mu statična kompozicija nikoli ni bila blizu, fotografiranih ni postavljal v režirane položaje, temveč je raje iskal vse tisto vmes. Pozoren je bil na zanimive poglede in izraze, vzdušje dialogov ter situacije v prostoru. »Gre za pogled umetnika, ki je osebe na fotografijah doživljal skozi čustvene bližine. Zanimali so ga odnosi med njimi,« je poudarila kustosinja. Kot je zapisala v spremnem besedilu razstave, ki je nastala v sodelovanju z Muzejem novejše in sodobne zgodovine Slovenije, pomembnost posameznih udeležencev dogodkov za Bogataja ni imela posebne teže. Sledil je svoji refleksiji dogajanja.
ZDSLU kot alternativa
Prav tako se je društvo bližalo svoji 100. obletnici,« je sogovornica navedla okoliščine, ki so pred desetletji dajale društvu zagon. To pa ni vse, saj je ZDSLU v tistem času deloval tudi kot nekakšna alternativna, svobodnejša umetnostna platforma. »Na srečo je bilo delovanje financirano z javnimi sredstvi, sicer ne, kot bi si želeli, zaradi česar smo se naučili z malo narediti zelo veliko. Lotili smo se tveganih projektov, saj za društvo ne bi bilo tako problematično, če bi nam spodletelo, kot če bi se to zgodilo muzeju. Pri tem smo imeli tako nore ideje, kot je bila denimo prva razstava novomedijske umetnosti Morda roka, ki pa so jo z navdušenjem sprejeli tako gledalci kot kritiki,« je povedala Judita Krivec Dragan.
Ob tem je poudarila še mednarodni projekt, ki so ga v društvu izpeljali v nemogočih okoliščinah.
Leta 1991, ko so prihajali iz države, ki je ni bilo več oziroma nova še ni bila široko mednarodno priznana, so v sodelovanju med Slovenijo, Avstrijo in Italijo izpeljali mednarodni projekt IntArt. »Gospod Tomislav Djordjević z beograjske gospodarske zbornice, kjer so izdajali ATA-karnete (mednarodne carinske dokumente za začasni uvoz blaga, op. p.), nam je dokumente sicer poslal po telefaksu, vendar ker ti niso več veljali, smo se morali drugače znajti. Mi smo dogovorili s slovenskimi cariniki in Avstrijci s svojimi, da nas bodo spustili čez mejo. Kar ne bi bilo problem, če ne bi bili z nami Laibach, ki so imeli ob polnoči otvoritveni performans v Beljaku, za kar so s seboj peljali scensko in vso drugo opremo, predvsem dva ogromna križa. Na mejo tako nismo prišli, kot je bilo dogovorjeno, le z enim kombijem, temveč je bilo tega veliko več, a nam je kljub temu uspelo in smo projekt v Avstriji izpeljali,« se je na razstavi, ki v društveno galerijo prinaša nekaj občutka, kako je bilo v njej nekoč, preteklih časov spominjala kustosinja.