Verjetno je to povezano, ampak ne tako neposredno. Od nekdaj sem bil zbiralec, skorajda fetišistično sem zbiral predmete in jih še danes, po odpadih in starih podstrešjih. Vedno me je bolj zanimal neživi svet, nenavadni predmeti in predvsem njihova oblika. Rodil sem se v Čopovi ulici v Ljubljani, kjer smo imeli ogromno podstrešje, polno čudes. Tako sem jih seveda sam doživljal in odkrival, precej sem dobil od babice, Dunajčanke, ali pa našel v počitniški hiši v Opatiji.
Torej na neki način katalogizirate predmete okoli sebe?Mogoče, zavedam pa se, da se stalno gibljem po robu, ki še ločuje moje fotografije od etnografije ali kataloga. V svoje fotografije vložim ogromno čustvene energije, hkrati pa so predmeti vedno v nekem prostoru, ki ni njim lasten. Če bi bil, bi predmete takoj povezali z njihovo funkcijo, tako pa so postavljeni v neko drugo realnost. Če je fotografija dobra, na njej namreč nikoli ni točno tisto, kar si posnel. Vsaj v enem delu se mora fotografija osvoboditi svoje realnosti in postaviti neko novo.
Vas nikoli nista zanimala pokrajina ali portret?Svojo prvo fotografijo sem naredil leta 1987. Začel sem z nekimi norimi kombinacijami, ki bi bile morda celo primernejše za današnji čas. S kolažiranjem. Delal sem tudi razostreno pokrajino, kjer pa sem videl, da je zunaj zame vse preostro, prehitro, prekaotično. Jaz stvari odnesem noter, kjer lahko uredim svetlobo, trajanje, čas.
Pa je pomembno, za kakšne predmete gre?Včasih sem prisegal na žlahtnejše predmete, danes pa kdaj fotografiram tudi kartonasto embalažo. Naj spomnim na Irvinga Penna, ki je šel nekoč stavit, da bo naredil umetnino iz odpadkov. On je že v 50. letih prejšnjega stoletja naredil umetnino iz cigaretnih ogorkov, ki jih je pobiral po cesti. Kompozicija niti ni bila tako posebna, jih je pa posnel v velikem formatu, s platina in paladij tiskom. Fotografija je čarobna, predmeti pa povsem banalni.
Verjetno nekaj »topline« pri vaših kompozicijah prispeva tudi sama analogna tehnika?Fotografija je lahko zelo hladna in objektivna, pri njej ne moremo pomočiti roke v glino, da bi s tem prišlo do skoraj šamanskega oblikovanja materiala, kot to počnejo kiparji, ki lahko obliko črpajo tudi iz svojega telesa, ne samo glave. Tehnologija je precej odmaknjena od samih predmetov. Jaz objektiva ne morem potopiti v blato, čeprav bi ga kdaj rad. Treba je zato računati na transfer. Premik, ki ga je fotografija sposobna.
Od kod naslov zdaj nagrajene serije fotografij Von Dieser Welt (S tega sveta)?Vse, kar ima fotograf na razpolago, mora biti s tega sveta, zato tak naslov. Se pa v serijo vtihotapljajo neke domislice z naslovi, ki svetujejo, niti ne kritičnost, ampak dajejo vizualno opombo stvarem, ki so današnja realnost.
Pri fotografiji Politična stranka ste na primer nakopičili porcelanaste skodelice in čajnike, hkrati pa kompozicijo opisali kot krhko. Vendarle gre za neko kritiko.Do neke mere res. Predmeti se držijo skupaj in že to pomeni določeno negotovost. Jaz sem sam, vedno bil, bom in sem. Čim mora biti nekaj institucionalno zvezano, že pomeni, da gre za krhko strukturo. Ampak naslovi so tu zato, da z njimi dosežem usmerjeno asociacijo. Tudi Man Rayjeva metla ni pripomoček za čiščenje, ampak z naslovom Francoski balet dobi nov pomen, skorajda lahko vidimo, kako ta metla pleše. In to želim doseči tudi jaz. Nočem pojasnjevati, razlagati, hočem samo, da se začuti, kaj sem zgradil.
Druga nagrajena zbirka pa črpa iz alkimije. Bi lahko rekli, da je že sama analogna fotografija neke vrste alkimija?Seveda. Rekel sem celo, da bi bili alkimisti presrečni, če bi z današnjo tehnologijo lahko fiksirali srebrno podobo. Fotografija je fizična preobrazba registracije svetlobe v podobo, ki je fiksna. Vsak si izbere svoj modus operandi, ki ga pelje do podobe, ki ga zadovolji. Jaz sem si izbral takšno, kdo drug si izbere konfekcijsko barvno shemo, ki pa mene sploh ne zanima. Jaz hočem, da so moje fotografije produkt moje roke, mojega hotenja, moje previzualizacije.
Kdaj vas je potegnilo v alkimijo?Pred dvema letoma in pol sem zaradi bolezni skoraj umrl. Kljub majhnim možnostim, dali so mi 20 odstotkov, da preživim, sem, a dolgo nisem prišel v kondicijo, ki bi omogočala fotografsko delo. Sam včasih kakšno sliko namreč postavljam tudi od 5 do 6 dni. Pri mojem delu so malenkostni popravki lahko tektonski premiki v razumevanju, pogledu, logiki in pomenu. In to zahteva kondicijo. V tiste pol leta, ko nisem mogel delati, me je prek Junga, Hesseja in Eca našla alkimija. Serija Solve et Coagula je bila zame bolj nekakšna terapija.
Pravite, da so vašo fotografijo nekoč označili za tiho. Zdi se, da se s tem opisom strinjate.Umberto Eco v svojih delih piše o proizvodnji hrupa. Če nimaš komparativne prednosti pred drugim produktom, okoli njega delaj hrup. Zadnje stoletje je obdobje hrupa, zadnjih 30 let pa obdobje izjemnega hrupa. V nekaterih fotografijah res slišimo hrup. Ampak hrup se prodaja. Mene pa to ne zanima.
Zakaj tak odpor do tega, da bi svoja dela imenovali umetnost?Jaz se ukvarjam s fotografijo, sem fotograf, zanimajo me problemi fotografije, estetika. Če je nekaj umetnost, je to stvar zgodovinjenja in ni moj problem. Moja fotografija se bere v kontekstu zgodovine fotografije, ne širše. Če pa kaj prebije, sem počaščen in vesel.
