Dolgo je veljalo, da so družino Bellini sestavljali oče Jacopo ter sinova Giovanni in Gentile, vendar je leta 2013 ameriški umetnostni zgodovinar Daniel W. Maze to družinsko razmerje po ponovnem pregledu izvirnih pisnih virov relativiziral s hipotezo, da je bil Giovanni dejansko Jacopov polbrat in torej Gentilejev stric, kar naj bi potrjeval notarski zapis iz leta 1440, in ta interpretacija je v novejši strokovni literaturi obveljala. Nesporni umetniški primat pa ima po mnenju večine poznavalcev vsekakor Giovanni (rojen v Benetkah med letoma 1425 in 1433, umrl prav tam 29. novembra 1516), znan tudi pod imenom Giambellino oziroma, v beneškem dialektu, Zambellin, ki je dokončno prelomil z gotskim načinom upodabljanja in razvil novo, duhu časa ustreznejšo likovno govorico.

Pariški Muzej Jacquemart-Andréja je pripravil prvo pregledno razstavo Bellinijevih del v Franciji, iz evropskih javnih in zasebnih zbirk (na primer Galerije slike v Berlinu, madridskega Muzeja Thyssen-Bornemisze, rimske Borghesejeve galerije, pariškega Louvra ter beneških Correrjevega muzeja, Galerije Akademije lepih umetnosti in Velike šole svetega Roka) je zbral okrog 50 mojstrovin, za katere sta se odločila kustosa Neville Rowley iz Galerije slik v Berlinu in Pierre Curie, specialist za italijansko in špansko slikarstvo pri francoski upravi za kulturno dediščino. Slike so razporejene kronološko, prekinjajo pa jih tematski »vzori«, stvaritve umetnikovih predhodnikov in sodobnikov, ki so vplivali nanj. Med njimi sta zlasti pomembna Andrea Mantegna, ki se je leta 1453 poročil z njegovo sestro Nicolosio, in Antonello da Messina, ki je prišel v Benetke leta 1475, za njegovo slikarstvo pa je bila značilna povezava med posluhom za detajl, prevzetim iz flamskega izročila, in prostorskimi koncepti umetnikov iz srednje Italije.

Znamenita učenca Giorgione
in Tizian

Od Flamcev je Bellini privzel tehniko oljnega slikarstva, hkrati pa sta ga navdihovali tako bizantinska umetnost (zlasti način upodabljanja Marije) kot motivika mlajših slikarjev, na primer vključevanje »realnih« krajin v podobo po vzgledu Cime da Conegliana. V poznih delih pa ni ostal imun niti na novosti, s katerimi sta beneško slikarstvo obogatila njegova znamenita učenca Giorgione in Tizian. Prepletanje različnih vplivov in njihovo postopno preseganje sta v razvoju Bellinijevega slikarskega sloga pripeljala do izoblikovanja zanesljive osebne likovne govorice, za katero je značilno izpostavljanje človeških občutij in posebnega vzdušja, ki ga narekuje spremenjeni odnos do narave. Iz natančnih risarskih linij in tonskega nanašanja barv v več slojih se v Bellinijevih slikah vzpostavi harmonično sožitje, a v končni posledici barva vsrka risbo in zažari v mehki svetlobi, ki je postala distinktivni znak beneške renesančne umetnosti. V obdobju in v okolju, v katerem je mrgolelo slikarjev, si Giovanni ni poiskal ločenega, ampak »vmesni« položaj, v katerem je umirjeno vsrkaval programe in izzive nekega mišljenja v neustavljivem gibanju, tiste kulturne revolucije, ki je korenito preobrazila ne samo likovno govorico, ampak tudi pogled na svet in človekov položaj v njem. V tem smislu je treba razumeti tudi Bellinijevo delo, v katerem ni nič arbitrarnega, človeški liki in krajinski elementi so na njegovih slikah v sožitju, ki razkriva umirjeno in kontemplativno razmerje med ljudmi in naravo na eni ter svetniškimi figurami na drugi strani, med tuzemskim in onostranskim življenjem. S številnimi variacijami se je poglabljal v duhovno bistvo posameznih motivov, njegove svetniške figure so sestopile iz ikon in se zlile z realističnimi videnji naravnih danosti in vsakdanjih predmetov (kar velja zlasti za pogoste upodobitve Marije), tako da so nekateri razlagalci njegovega opusa v njem prepoznavali dialektično pozicijo med inovativnostjo in konservativnostjo kot eno od izstopajočih značilnosti beneškega humanizma. O Bellinijevem poznavanju humanističnih premis sicer nimamo neposrednih pričevanj, lahko pa rekonstruiramo njegovo bivanjsko okolje ter stike z osebami, ki so to paradigmo oblikovale (na primer Pietro Bembo, Ermolano Barbaro, Aldo Manuzio …), seveda pa ne moremo spregledati množice slikarjev, kiparjev in arhitektov, ki so vsak na svoj način oživljali in tematizirali antično izročilo ter ga nadgrajevali s krščanskimi sporočili.

Občutje tihe pobožnosti

V Bellinijevih slikah se to med drugim kaže v razmerjih med figuralnimi in krajinskimi prvinami: njegovi liki so mirni in tihi, vpeti v okoljski kontekst, kar zaznamuje nekatera njegova vidnejša dela, kot so Sv. Frančišek (1480, Frickova zbirka, New York), Molitev v vrtu Getsemani (1459, Narodna galerija, London) in Madonna del Prato (okoli leta 1505, Narodna galerija, London). Prevladuje občutje tihe pobožnosti, vse je usmerjeno k zasnovi prostora in razporeditvi svetlobe, k subtilnim aluzijam, ki so skrivnost krajinskega slikarstva. Giovanni Bellini se je najprej naslonil na prostorsko artikulacijo, kakršno je videl pri Mantegni in Antonellu da Messini, vendar je kmalu razvil lasten tonski spekter s posebnim poudarkom na atmosferi celotne kompozicije. Na podoben način lahko sledimo variacijam Marije z otrokom, od Madonne Potenziani (okoli leta 1470, zbirka Lehman, New York) prek Marije na prestolu s spečim otrokom (okoli leta 1470, Galerija Akademije lepih umetnosti, Benetke) do svetlejših upodobitev po letu 1480 (recimo Madonna di Alzano, Akademija Giacoma Carrare, Bergamo, in Marija z otrokom, Louvre, Pariz), ko se je v Benetkah že uveljavila tedaj razmeroma nova tehnika slikanja z oljnimi barvami, medtem ko je v drugih italijanskih središčih še prevladovala tempera.

Med Bellinijevimi redkimi profanimi motivi velja omeniti nekaj portretov, praviloma v tričetrtinskih zasukih in z nebom za ozadje, kot so Dož Leonardo Loredan (1501, Narodna galerija, London), Jacopo Marcello (1482–1484, Narodna galerija umetnosti, Washington) in Raffaele Zovenzoni (poeta laureatus) (okoli leta 1467, Pinakoteka gradu Sforzesco, Milano). Ob dejstvu, da je pretežni del njegovega opusa oprt na krščansko ikonografijo, so njegove slogovne inovacije postavile v ospredje pomen svetlobe v kostruiranju podobe in z njo odstrle pogled v lepoto sveta, ki presega literarne predloge upodobljenega.