Prvič so na enem razstavnem mestu izpostavljene izbrane fotografije, ki so v dobrih štirih desetletjih delovanja enega najpomembnejših slovenskih umetniških kolektivov v mednarodnem prostoru sodobne umetnosti, skupine IRWIN, zabeležile in arhivirale njihovo delo. To je sicer po svoji naravi izmuzljivo, sploh ko so v igri (spontane) intervencije v javni prostor, recimo kot je bila v beneški bienale, pa tudi v različne institucije, umetniška dela.
Fotografija nikoli ni bila nekaj »za zraven«, temveč sredstvo transformacije in konceptualnega premisleka o razmerjih do simbolnih in političnih kontekstov podob, pri čemer se politika reprezentacije po mnenju kustosinje Hane Čeferin vzpostavlja vedno znova. »IRWIN razumejo umetnost kot jezik simbolov, ki je vedno politično in ideološko obremenjen,« dodaja direktor Muzeja in galerij mesta Ljubljane Blaž Peršin. Meni, da njihova dela nedvomno pričajo o kulturni zgodovini časa, ki ga zajemajo, reprezentirajo; s tem pa beležijo tudi družbenopolitično stanje duha, ki jih obkroža.
Metoda »retroprincipa«
Prakso svojega dela so IRWIN ves čas razumeli skozi različne medije, od slikarstva in fotografije do performansa in založništva, kar so utemeljili na »retroprincipu«, metodi, s katero prepletajo podobe iz umetnostne zgodovine, narodne simbole in motiviko različnih političnih režimov ter jih umeščajo v nove kontekste. S tem opozarjajo, da podobe torej nikoli niso nevtralne. »Fotografija pri IRWIN nastopa kot del širšega umetniškega procesa, saj dela kolektiva pogosto nastajajo kot skrbno zasnovane situacije, akcije ali postavitve, ki so nato fotografirane. Fotografija tako ni le dokument dogodka, temveč način, kako se umetniško delo oblikuje in ohranja,« razmišlja kustosinja Hana Čeferin.
Ena najbolj prepoznavnih fotografij je njihova skupinska portretna fotografija Skrivnost črnega kvadrata iz leta 1995, kjer so oblečeni v uradniška oblačila s kravatami, z resnimi obrazi. Konvencionalno fotografijo »zmotijo« le manjši črni kvadrati, prilepljeni na njihova usta, kar sumljivo spominja na Hitlerjeve brčice. Portret, ki ga je posnel razvpiti umetnik Andres Serrano, si je očitno za referenco vzel kvadrat Kazimirja Maleviča, s čimer po besedah Borisa Groysa IRWIN dekonstruirajo običajno nasprotje med avantgardno kritiko in totalitarnim tradicionalizmom. Po besedah kustosinje portret ponuja eno od možnih vstopnih točk v jedro same skupine, saj nakazuje način njihovega siceršnjega dela. V dialogu z omenjeno fotografijo na nasprotni steni galerije visi novejša fotografija Zlati nasmeh iz leta 2003, kjer se člani skupine ponovno portretirajo (tokrat jih fotografira Tomaž Gregorčič), le da njihova usta tokrat prekrivajo »zlatozobi« nasmehi.
Razstava v Mestnem muzeju Ljubljana je sicer razdeljena v šest sklopov, ki izpostavijo šest polj performativnih zanimanj kolektiva. V prvem najdemo projekt Svoji k svojim, kjer so se konceptualno navezali na umetniško skupino OHO, ki je delovala med letoma 1966 in 1971, ter jo poskušali s svojimi intervencijami popularizirati tudi v širšem mednarodnem kontekstu, kamor so sami že sodili. Leta 1985 so njihove projekte izpostavili v slikarskem mediju, leta 2004 pa so šest projektov skupine OHO ponovno uprizorili in ovekovečili kot barvne fotografije visoke kakovosti.
Država, vojska in vera
Osrednji del razstave tvori NSK Država v času, kjer gre za enega najambicioznejših projektov kolektiva NSK. Država je bila ustanovljena leta 1992, po razpadu Jugoslavije, kot umetniški odgovor na nastanek novih nacionalnih držav. Kolektiv pravi, da gre za državo brez ozemlja, ki obstaja skozi svoje državljane, skozi ideološke aparate, kot sta vojska in cerkev, ter vizualne kode, kot so grbi, zastave, ceremonije in podobno. Že od leta 1998 ustvarjajo projekt NSK Garda, serijo fotografij, na katerih so vojaki različnih vojsk, večinoma vzhodnoevropskih, fotografirani z Malevičevim križem na nadlakti in postrojeni pod zastavo NSK. »Vojska tako prestopi svoje meje in vstopi v vlogo umetniškega artefakta,« izpostavlja član kolektiva Borut Vogelnik. Podobno se v projektu Procesije posvečajo religiji kot enemu ključnih državnih sistemov. Dejansko so se pridružili verskim obredom različnih religij (katoliške, pravoslavne in protestantske), kjer na fotografijah nastopajo tudi ikone ali liturgični predmeti.
V svojem sestavljanju plasti države pa se je kolektiv posvetil še njeni turistični promociji, gradniku narodove identitete. »V seriji plakatov It's a Beautiful Country so šest motivov zadnje velike jugoslovanske turistične oglaševalske kampanje iz osemdesetih let apropriirali tako, da oglašujejo svojo NSK Državo. IRWIN v seriji sporoča, da se politični sistemi in ideologije morda spreminjajo, propagandne metode in vizualni jezik pa pogosto ostajajo enaki,« dodaja kustosinja.
IRWIN v sami srži vedno zanima odnos med izvirnikom in ponovitvijo. V zadnjem sklopu je tako predstavljen morda njihov najpomembnejši projekt, slikarski cikel Was ist Kunst, ki ga gradijo od leta 1984. Po besedah kustosinje so v njem vzpostavili vizualni jezik, v katerem različne zgodovinske umetnostne sloge in motive združujejo v nove podobe. Serijo slikarskih del so uokvirili v težke črne okvirje iz katrana, lesa in premoga. S plastenjem zgodovinskih referenc slike pa opozarjajo na ideološki kontekst umetnosti in se vsakič znova prilagajajo okolju, v katerem so razstavljene. Sčasoma so umetniki začeli uokvirjati tudi dela drugih avtorjev, denimo Gerharda Richterja in Franka Stelle. Takšni dialogi med njimi in drugimi umetniki so praviloma vezani na posamezno razstavo, in v opusu skupine danes obstajajo le še kot fotografije. Nastal je tudi obsežen katalog (avtorica projekta Ana Kure), ki na ogled ponudi še več fotografij, kot jih lahko vidimo na razstavi.
