Razstava, ki naj bi povzela petdeset let delovanja osrednje likovne institucije na Primorskem, se odpove osnovnemu pripovednemu redu. Namesto zgodbe dobimo akumulacijo gradiva; namesto zgodovine – nabor tiskovin. Postavitev ni ne kronološka ne problemsko zasnovana, temveč deluje kot zgostitev arhiva, v katerem se posamezni poudarki izgubijo v množici materiala.
Razstava paradoksalno izrine umetnost iz lastne zgodovine. Ob petdesetletnici institucije ne gledamo umetniških del, temveč njihove oglaševalske sence. Plakati, katalogi, vabila in medijski odzivi sicer pričajo o intenzivnem razstavnem programu, vendar brez prisotnosti samih umetniških del ostajajo predvsem dokumenti infrastrukture umetnosti. Namesto estetske izkušnje dobimo vpogled v administrativno in promocijsko plast delovanja.
Če je razstava želela prikazati zgodovino Obalnih galerij, je nehote razkrila predvsem kontinuiteto grafičnega jezika Vojka Tominca. Njegov plakat izstopa po vizualni prečiščenosti, jasnosti in neposredni komunikaciji, pogosto tudi po subtilnem humorju ter inovativnih formalnih in tipografskih kombinacijah. Tominčevi plakati, če jih beremo v nizu, ne delujejo spektakularno, temveč premišljeno. Njihova moč ni v ekspresiji, temveč v zadržanosti. Tipografija pogosto prevlada nad podobo; struktura nad gestualnostjo. Ta zadržanost ustvarja občutek stabilnosti – galerija kot prostor reda, kontinuitete in kulturne avtoritete.
Vprašanje pa je, ali ta stabilnost deluje kot modernistična disciplina ali kot institucionalna konservativnost. V času, ko je sodobna umetnost postajala vse bolj konceptualna, fragmentarna in kritična, so plakati pogosto ohranjali jasen, skoraj racionalistični jezik. S tem so umetnost umeščali v okvir preglednosti in profesionalnosti – morda celo nevtralizirali njeno radikalnost.
Razstava tako nehote odpira napetost med umetnostjo kot eksperimentom in grafičnim oblikovanjem kot stabilizacijo pomena. Plakat postane filter, skozi katerega institucija strukturira umetniško gesto. Jubilejna razstava se zato ne izkaže kot pregled umetniških vrhuncev, temveč kot portret lastne vizualne identitete – arhiv kot samopodoba.