Anka Kočevar (1982) je ena tistih ustvarjalk, za katere rečemo, da jim je bila ljubezen do (vizualne) umetnosti položena v zibko, njen oče je namreč kipar Milenko Kočevar. S sestro sta risali že od malih nog in njuni starši so to jemali zelo resno – še zdaj hranijo njune otroške umetnine –, bodoča akademska slikarka pač malo manj. V gimnazijskih letih je risanje potisnila na stran, v prvem planu so bile šolske obveznosti in pouk kitare, in šele ko je uspešno opravila sprejemne izpite tako na akademiji za glasbo kot akademiji za likovno umetnost, se je znašla pred težko odločitvijo. »ALUO je pretehtal, ker so me na srednji glasbeni šoli vse bolj motila tekmovanja v klasični glasbi, in tega si res nisem več želela,« skomigne v smehu.
Med likovnim in filmskim
Na akademiji se je začela zanimati predvsem za animacijo, leta 2009 sta nastala njena kratka filma Ex passu in Aj, zelena je, dve leti kasneje Daleč. »Animirala sem v različnih ekipah, veliko tudi pri režiserju Gregi Mastnaku, pri delu za serijo Princ Ki-Ki-Do sem se ogromno naučila. Napredek se, ko gledaš posamezne epizode, tudi vidi – figurice se denimo bolje gibljejo, kar je pravzaprav problem, pri profesionalcih bi morale vedno izgledati enako,« se smeji. Proces animacije je dolgotrajen, zahteva torej predvsem vztrajnost, a jo pri tem delu motivira kolektiv, skupni ustvarjalni duh, ta ji pri ilustriranju včasih manjka.
»Ko animiramo, smo vedno na meji med likovnim in filmskim, in s svojimi veščinami sem vedno lahko več prispevala pri likovni plati,« dodaja avtorica likovne podobe in glavna animatorka kratkega animiranega filma Gospod Filodendron in Jablana, njeni so tudi risani in animirani deli dokumentarnega filma Tisoč ur bridkosti za eno uro veselja, ki so ji prinesli posebno pohvalo žirije na 13. slovenskem bienalu ilustracije, letos je denimo sodelovala pri animiranem filmu Steakhouse Špele Čadež.
Udeleženo celo telo
Prepričana je, da se proces dela vedno pozna tudi na končnem rezultatu – podobe, ki naj bi jo narisala, si ne predstavlja vnaprej do potankosti, ta nastaja sproti, s premikom svinčnika po digitalni tablici, s tem, da prime papir in začuti materiale… »Pri veliko ilustracijah režem s škarjami in nožki, pa potem tudi poslušam šumenje materiala. Črta, ki jo zarežeš, ni enaka tej, ki jo narišeš,« razlaga, da je v ustvarjalnem procesu udeleženo celo telo.
Ilustracije – večinoma za otroške slikanice, kot sta denimo prihajajoči Vsak kaj zna pisateljice Darje Divjak Jurca in Princesa kamnitih besed Bine Štampe Žmavc – so navadno naročene, tako da jim osnovne smernice seveda narekuje besedilo, nekaj jih dodajo uredniki, redkeje avtorji. »Ko sva s pisateljico Mašo Ogrizek za otroško revijo Galeb nedavno delali pripovedi Vseh sort starši in otroci, sva imeli povsem proste roke, kar imam najraje. Kdaj drugič se mi je zgodilo, da so bili uredniki bolj udeleženi le pri oblikovanju naslovnice slikanice, ker gre za prvi stik z bralcem, kupcem s knjigo,« pripoveduje ilustratorka.
Si, kar narišeš
Posebej se je denimo razveselila, ko so ji iz Cicibana v delo poslali Schonwerthove pravljice, denimo Mesečev plašč; ker so nekoliko bolj temačne, so bile zanjo čudovit izziv. »Vedno je neka meja, kaj je še sprejemljivo, ne toliko za otroke, temveč za njihove starše,« pojasnjuje risarka, ki ji niso lastne ljubke, pootročene ilustracije, njen svinčnik je vedno na strani resnejših potez. »Kar narišeš, je najbrž res odraz tega, kar si, pa tudi če gre za otroško ilustracijo,« se strinja avtorica, katere dela zadnja leta nastajajo v ateljeju v AKC Metelkova mesto.
Septembra, ko bo Metelkova tradicionalno praznovala 28. obletnico, bo na pročelje stavbe Garaže dodala reliefno poslikavo v sgraffito tehniki. »Omet različnih barv naneseš v različnih slojih, podobo pa izpraskaš ven,« razlaga, kako bo najbolj urbani del Ljubljane bogatejši za eno od Ezopovih basni; našla jo je v čitanki Franca Serafina Metelka, zato bo tudi zapisana v metelčici.
