Ilustratorjev je ogromno, veliko je zelo dobrih, ravno tako založb, so pa ene bolj komercialne, druge bolj umetniško naravnane, in od ilustratorja je odvisno, kam se bo umestil. Po izkušnjah in pogovorih sodeč ni tako enostavno priti do izdaje v tujini, sploh če se trgu ponujaš sam. Kot svobodnjakinja to dobro vem – odzivni čas založb je dolg, skrbeti je treba za stike, se promovirati, prijavljati na natečaje. Praksa je, da se zate pogajajo agenti ali založba, ki te trži. Tudi sama sem imela kratek čas agenta, a se sodelovanje ni izšlo. Ni lahko najti agencije, ki ti je pisana na kožo in ima odjemalce, ki jih tvoj slog zanima. Lažje se je dogovoriti za komercialne projekte.
Želim delati samo slikanice, zato je zame trg v Sloveniji premajhen, ne morem pa živeti samo od tega. Računalnik, internet – to mi ni tuje, to je moja komunikacija s svetom. Mislim, da sem se pravilno odločila, druge poti bi me omejevale, dušile. Lep občutek je, ko se vržeš v milijonski bazen ilustratorjev in si potem tam opažen, izbran.
V tujini ste dobili že več nagrad. Katera vam največ pomeni?To je nagrada Purple Island Award, ki sem jo dobila na natečaju NAMI leta 2015 v Koreji. Prijavilo se je več kot 3000 ilustratorjev. Poslala sem jim ilustracije Lune, ki bo, upam, dobila tudi svojo knjigo, moram jo še dokončati. Spominja na uspavanko za otroke, dodala sem tekst v rimah, govori pa o prijateljstvu med luno in punčko.
Ferdo je slikanica brez besedila. Kakšna je razlika med slikanicami z besedilom in tistimi brez?Obe obliki sta zame enakovredni, imata pa drugačen namen. Pri slikanici brez besed je zelo pomembno, da je struktura naracije zelo jasna. Sosledje prizorov mora biti upodobljeno tako, da lahko zgodbo bereš samo prek slik. Če je zraven besedilo, lahko vizualno naracijo pelješ vzporedno.
Natečaj Silent Book za »knjigo brez besed« me je zelo pritegnil, veliko je bilo interpretativne svobode, vpletla sem lahko ideje, ki jih sicer ne bi mogla, če je zraven besedilo. Bralci se morda teh slikanic malce bojijo, ampak le, dokler ne »padejo noter«. Rada bi izdala tudi kakšno slikanico za odrasle. Nekatere slikanice so lahko univerzalne. Po naročilu Likovnih besed sem nazadnje za odrasle narisala ilustraciji k poeziji Pijani čoln Arthurja Rimbauda.
Ali slikanica mora podati moralni nauk?Ni mi preveč všeč moraliziranje ali zelo didaktičen pristop, mislim pa, da mora imeti sporočilo, četudi gre za delo, ki je duhovito, komično; znotraj mora imeti zrno resnice.
Kako se lotevate didaktičnih učbenikov?Moram si vzeti več časa za proučevanje tega, kar bom naslikala. Če je tema zgodovinska, ki mi je blizu tudi kot nekdanji študentki umetnostne zgodovine, pregledam referenčno gradivo in podatke še preverim. Večkrat se izkaže, da se napake ponavljajo iz knjige v knjigo. To se mi je zgodilo pri vikinški ladji, a je bila avtorica besedila morjeplovka in me je na napako opozorila. Komunikacija z avtorjem je zelo pomembna. Sodelovala sem tudi z arheologi, risala za Narodni muzej, za kamniški muzej sem ravno končala risbo Komende 19. stoletja, poudarek je bil na drevesih, ki so se ohranila do danes. Zanje sem narisala še Kamnik v različnih zgodovinskih obdobjih, tudi Rim, ker so v Suhadolah našli vilo rustiko. To zame ni delo po naročilu, v omejitvah naročnikov najdem dovolj svobode in profesionalni izziv.
Ste zadovoljni z ilustracijami, ko so enkrat natisnjene v knjigi?Vedno obstaja razlika med originalom in reprodukcijo v knjigi, zato je treba že med delom razmišljati, kaj tisk prenese in česa ne. Problem je lahko pri finih, subtilnih barvnih prehodih, v tisku se lahko hitro zabrišejo. Zato vedno hočem biti zraven, stati ob tiskalnem stroju. Kot avtor veš, kako si v originalu ustvaril celoto, to pa je potem treba povzeti. Ni nujno, da je ilustracija identična, mora pa biti celota harmonizirana. Lahko se v knjigi potem najde kakšna ilustracija, s katero nisem povsem zadovoljna.
Rišete v računalnik ali na papir?Kombiniram. Z roko izrišem strukture, teksture, podlage, recimo teksture izrežem v kolaž, nekatere fizično, nekatere kolažiram v računalniku. Ko sem delala slikanico s klasičnimi ljudskimi pripovedkami, sem ilustracije naslikala s tušem in jih nato v računalniku obdelovala. Nasploh se mi zdi, da se v ilustracijo vrača ročna izdelava, pred kratkim na natečaju Global Illustration Award so to izrazili skoraj kot željo. Preživeli bosta obe vrsti ilustracije, že zdaj lepo sobivata.
Danes z računalnikom delajo že marsikaj, kakšne naravoslovne ilustracije že povsem simulirajo realnost, nekatere so zelo ploskovite, imajo preproste, čiste linije, druge spet skušajo simulirati ročne poteze svinčnika, čopiča. V eni fazi sem s tušem narisala linijsko risbo, jo poskenirala in nato v računalniku pobarvala. Preizkušaš pač različne metode. Ne bi pa se ukvarjala samo z digitalno ilustracijo. Pa ne zato, ker bi imela manj duše, gre bolj za mojo gesto, potrebo, da imam fizični stik s svinčnikom, papirjem. Zato je vedno nekaj tega »fizičnega« tudi v mojih digitalnih risbah.
