Prejel je številna priznanja in imel tudi kar nekaj razstav svojih del. Lanska razstava Vzporedni svetovi, ki je bila na ogled na ljubljanskem gradu in je zanjo prejel nagrado Prešernovega sklada, je bila izjemen prikaz njegove ustvarjalnosti skozi čas.
Vse se je torej začelo, ko vas je v Zagrebu iz tramvaja zagledal Dragan Živadinov, z imidžem, ki ni bil le v duhu alternative 80. let, ampak je kazal na vaše izjemno obvladovanje gledališke maske.Drži, takrat sem kot dijak šole za upodabljajočo umetnost že delal masko za avantgardne modne revije, Živadinov me je torej kot maskerja povabil k sodelovanju v predstavi Marija Nablocka, nato za Krst pri Savici. Potem so sledila druga povabila in v resnici sploh ne vem, kdaj sem bil samo na »povabilih« in kdaj sem ugotovil, da tu živim, saj se v Zagreb nisem več vrnil. Ljubljana mi je preprosto ustrezala, bila je siva in melanholična in to mi je ustrezalo, to melanholičnost ima še danes, na srečo, čeprav ni več siva. Jaz nikoli nisem bil človek zagrebškega duha.
Kdaj ste torej postali kostumograf?V otroštvu sva s sestro cele dneve vlekla iz predalov vse vrste oblek, rjuh, cunj in krp ter iz njih delala obleke in različne forme. Nekoč sva razrezala mamino modro posteljno pregrinjalo in iz njega naredila nekaj veliko »boljšega«. Mama, ki je sicer zelo podpirala najino kreativnost, je takrat majčkeno znorela.
Od tam torej vaše obrtno znanje?Moje obrtno znanje izhaja iz dolgih let prakticiranja krojenja, šivanja, eksperimentiranja… in mnogih napak, na katerih sem se učil.
V šoli so vašo ustvarjalnost menda zamenjali za motnjo, kar je paradoks, če pomislimo, da danes velja, da so otroci preveč pasivni in pogosto depresivni.Ker sem bil hipersenzibilen, sem šel na pogovor k psihologu na svojo željo. Srečanje z otroki, ki so bili iz različnih razlogov ranljivi kot jaz, mi je nekako pomagalo razumeti tudi sebe in tudi pozitiven učinek, ki ga ima kreativnost na moje življenje še danes. A imate prav, danes je brezinteresnost otrok eden od problemov, tudi pri mojih mladih sodelavcih opažam pomanjkanje vztrajnosti, tudi uživanja v procesu, ki potrebuje svoj čas, ni več, zgolj želja po hitrih rezultatih.
Vaše kostumografije so v 90. letih postale tako močan znak, da sem na vprašanje, kakšna je bila neka predstava, dobila odgovor: Alan je delal kostume.Drži, da je bilo to obdobje zelo intenzivno, zelo veliko sem delal in se veliko naučil. Zame je bilo dragoceno vsako sodelovanje, različne literarne ali avtorske predloge, različni režiserji z različnimi pogledi, različne gledališke hiše z različnimi estetikami, različni igralci s svojimi osebnostmi, toliko priložnosti, ki so mi jih dali ljudje, ki so me ob prihodu v Slovenijo tako rekoč posvojili, ki so postali moja druga družina. A potem se je samo od sebe zgodilo, da sem se začel brusiti, svet se je spreminjal, jaz z njim, nastopilo je obdobje redukcije, izčiščevanja, tako osebnega kot ustvarjalskega. Vse se spreminja, svet, gledališče, občinstvo, problemi. Ker živim izjemno intuitivno, nikoli ne rinem v nekaj drugega, ampak pustim, da me intuicija sama pelje v to spreminjanje. Kdor verjame, da je smiselno ostati enak, se je zataknil v času.
Eden velikih nesporazumov je enačenje kostumografije in visoke mode.To je pogost nesporazum, a ustvarjanje mode nima nobene zveze s kostumografijo, ki je znamenje za neko določeno vlogo, za neko idejo. Cilj mode je prodaja, cilj kostumografije je predstava. Moda me ne zanima na tak način, zanimiv je človek, ki se razvija, in hkrati zavedno ali nezavedno to vpliva tudi na njegov osebni slog, način življenja in dojemanje sveta, v katerem živi.
Težava pa je v tem, da industrija mode potem to posameznikovo skladnost prodaja kot modo ljudem, ki te skladnosti nimajo.Industrija katere koli vrste vedno išče zanimive ideje, ki jih prilagaja svojemu interesu in iz tega poskuša ustvariti dobiček.
Ste pa naredili uniforme za osebje v hotelu Union, kjer zdaj sediva?To pa drži. Zato so bili tudi tako ljubeznivi in so nama dovolili sedeti v tem zaprtem bifeju, kjer je mir.
Mir vam veliko pomeni, kajne?Izjemno. Doma sem najraje že zgodaj popoldne, v pižami, in če se le da, samo sem. Le tako lahko uredim misli.
Kako pa je bilo s pižamo v času, ko ste delali v Kanadi za Cirque du Soleil, pa potem v New Yorku?Delali smo res intenzivno, a kakšnega posebnega glamurja ni bilo: delo je v resnici vedno enako, pa če delaš v Gleju ali na Manhattnu. Zame je bilo izredno poučno, da sem videl, kako delujejo takšni veliki sistemi. A sem tudi videl, kako se kreativnost blokira od zgoraj, kako poveljevalska veriga prepreči tudi dobre stvari, tako kot marsikje.
Kaj pa izkušnje z evropskimi gledališči? Pravkar delate z Matejo Koležnik, ki pripravlja Fidelia v Baden-Badnu.To je drugače, običajno me povabijo ljudje, ki že poznajo moje delo. Z Matejo Koležnik sva že večkrat sodelovala, tako da se razumeva brez besed. So pa operni kostumi seveda specifični, to je žanr, a je vendarle treba upoštevati vsakega pevca, pevko posebej, kdaj se zgodi, da celo za alternacije kostumi niso nujno enaki, saj gre za različne osebnosti.
Veliko ste na poti.Da, a rad opazujem ljudi, in kaj drugega lahko počneš na letališču? Ali na tržnici? Vidim žensko s cekarji in si skušam predstavljati, kakšno je njeno življenje, družina, ker vleče velik cekar, negotova eksistenca, le kje je kupila plašč in zakaj točno te barve… Ali v letalu: dolge ure sediš ob neznancu in včasih se s kakšnim pogovarjaš, kot se ne bi mogel z nikomer drugim. Tudi vse to potrebujem, da bi lahko še kaj naredil.
Lani ste naredili tudi izjemno razstavo Vzporedni svetovi, za katero ste tudi dobili nagrado PS. Ste tudi vi tako zadovoljni z njo, kot smo bili obiskovalci?Sem, ja, a vedno so kakšne stvari, ki bi se dale dodelati. Veliko stvari je dozorelo in sam prostor mi je omogočil, da sem pokazal različne segmente, od kostumov do skic, od sanjskih prizorov do norega klobučarja, kjer sem v veliki meri izživel svoje sanje skozi optiko Alice v čudežni deželi.
Vaš prizor obilne gospe s človečkoma ob vznožju s psihoanalitično konotacijo je sprožal tudi nemalo smeha.V mislih sem imel predvsem napuh, zame je tisto punčka, ki ji varno v naročju počivata starša, stara starša ali mogoče praprastarša. Ampak v tej figuri je toliko ljudi videlo toliko različnih stvari. Nekdo je histerično jokal, vi ste se smejali, nekdo je v njej prepoznal Budo, sestra pa se je po vrnitvi z razstave eno uro vozila po ljubljanski obvoznici, ker je vedno zgrešila pravi izvoz… (Smeh.) Ravno to, da sem odprl toliko možnih pogledov, toliko asociacij, ki nimajo z mojo idejo nič skupnega, a so enako legitimni, me najbolj veseli.
In za konec Omara norega klobučarja, ista figura v neštetih različicah, z različnimi vzorci, kot Goldbergove variacije! Gotovo tudi vi sanjate vzorce, tako kot jaz, že od otroštva?Vzorce in kostume in barve in prostore, vesolja, bitja… in še in še. Zato smo za to instalacijo fotografirali vzorce mojih telovnikov in srajc, grafična oblikovalka Andreja Jež pa jih je izvrstno predelala v tapete po mojih idejah in napotkih. Tako je nastalo to psihedelično potovanje, ki bi ga lahko nadaljeval v neskončnost, a ima na srečo dvorana svoje meje.
