Vaje v ravnotežju

V Carmen (1995), celovečernem prvencu Metoda Pevca, je še bilo nekaj mračnih tonov (navsezadnje je to ganljiva ljubezenska melodrama med pesnikom in prostitutko), njegov naslednji film, Pod njenim oknom (2003), pa je že brez senčnih plati, tu ni več nobene negativnosti ne v samem dogajanju ne v njegovih likih. In tako je poslej bolj ali manj ostalo, se pravi, da se je Metod Pevec iz filma v film potrjeval kot režiser, ki je ljubezniv in prijazen s svojimi liki, a tudi ti so bolj ali manj takšni, celo tedaj, kadar se med njimi kaj zaplete. To pa se vselej, kajti Pevec je tudi ali predvsem režiser z občutkom za »sofistiko« partnerskih (torej zakonskih in zunajzakonskih) odnosov, ki se najbolje »razvijejo« prav ob kakšnem zapletu. In če pri tem pride do kakšne resnejše drame ali vsaj nekega »dotika negativnosti«, tedaj so za to vselej »krivi« moški, kot je v Estreliti (2007) mladi Julijan, ki spolno eksploatira nesrečno bosansko mater, ali v Lahko noč, gospodična (2011) Hanin nezvesti soprog in potem še nezvesti ljubimec. A nikoli ni prav hudo, predvsem po zaslugi režije »emocionalne inteligence«, ki zna vse lepo uravnotežiti in ublažiti.

V Vajah v objemu (2012) gre za dva para, oba v zgodnjih 30 letih, torej ne premlada ne prestara, ki se vpišeta v plesni tečaj tanga. Prej se nista poznala, prek tanga pa se spoznata »še predobro«. Kar pomeni, da bi lahko ta film opisali tudi kot neko varianto Pascalove maksime: vi samo pokleknite in molite, potem pa bo tudi vera prišla. Tango je res ideološko in zgodovinsko močno »obtežen« ples (plesni učitelj natrese cel kup definicij in raznih ideologemov o tangu), toda kako potekajo njegove vaje? Kot »hoja v objemu«, kar sicer ustreza neki definiciji tanga, vendar je to obenem in predvsem dejanska hoja v objemu, in to ne le s svojim partnerjem ali partnerico, ampak tudi z drugim ali drugo. Oba para, tako Lena (Pia Zemljič) in Leon (Primož Pirnat) kot Tjaša (Jana Zupančič) in Uroš (Uroš Fürst), sta bila že pred plesnim tečajem videti dovolj harmonična, da za svoj erotični »habitus« niti nista potrebovala lekcije iz hoje v objemu. Toda ko se na plesnih vajah partnerji zamenjajo, se izkaže, da se Uroš pri tangu bolje ujame z Leno kot s svojo ljubezensko partnerico Tjašo. In bolje ko plešeta in v tem uživata, pogosteje se srečujeta tudi zunaj plesne dvorane. V njunih plesnih vajah v objemu je torej tudi ljubezen na dobri poti (kot pri Pascalu vera rezultira iz poklekov in molitve), pa naj to pred svojima življenjskima partnerjema še tako zanikujeta. Toda ko potem skupaj praznujejo novo leto v neki gorski koči, se vendarle »nekaj zgodi«: astrofizik Uroš in Lena se, ležeča v snegu, poljubita pod zvezdnim nebom, toda Leon in Tjaša, ki sta ostala v koči, sta morda naredila še »kaj več«. A kar koli se je že zgodilo, naslednje jutro to vsi obžalujejo, oba para sta malo ranjena, vendar tudi spet zaceljena.

Tako so Vaje v objemu tudi »vaje v simetriji«: v simetriji med obema paroma, ki sta si preveč podobna, da bi med njima in v njih lahko prišlo do kakšnega preloma (kljub cestni zapornici, ki se tako simbolično spusti v sklepnem kadru), potem v simetriji med s tangom inducirano erotično željo in njeno negacijo (na način obžalovanja) ter ne nazadnje estetski simetriji med estetiziranimi vedutami Ljubljane (nemški direktor fotografije Axel Schneppat je naslikal prav čarobne in povrhu še otožne urbane pejsaže) in vajami v emocijah.