Ustvarjalna pot diplomiranega inženirja strojništva Bogdana Sobana, ki je v umetnost vstopil iz polja računalništva in matematike, sega v leto 1975 z ročno izdelavo »digitalnih slik«. Prve slike so nastale še na računalniku commodore 64, ko je v preprostem jeziku basic zapisal prav vsak ukaz posebej. Sledilo je obdobje, ko je programiral v gwbasicu, kar je postalo omejujoče pri novejših različicah sistema windows, zato je leta 2001 prešel na visual basic, zmogljiv programski jezik, ki ga uporablja še danes.
Umetna inteligenca (AI) ga kot orodje pri ustvarjanju slik ne zanima. Pravi, da sicer pozna osnovne principe delovanja, vendar ga moti, ker nima nobenega vpliva na vmesne korake. Docela se je našel v polju generirane umetnosti, ki jo v svetu poznamo pod imenom »generative art«, sam pa jo je odkril leta 1999 in ugotovil, da je presenetljivo blizu njegovemu izvirnemu razmišljanju. »Računalnik se da na zelo različne načine uporabljati za produciranje, če lahko rečem, tudi umetniških del. Lahko nadomesti čopič, barve, paleto, platno, vse to pač, kar se uporablja pri klasičnem pristopu v likovni umetnosti. Druga skrajnost je digitalna, ko avtor napiše program in ta nato samostojno, brez avtorjevega hotenja in želja, kaj naj bi nastalo, producira neke grafične podobe,« pojasnjuje Soban.
Veliko umetnikov slike preoblikuje z uporabo photoshopa in drugih programov za preoblikovanje fotografij, mnogi uporabljajo tudi vrsto programov, kot so fraktali, zapleteni matematični vzorci, ki jih tvorijo popolnoma naravne in kaotične enačbe, ki se dobijo na spletu in lahko tvorijo čudovite podobe. Sobanova prednost pa je, da sam piše programe in jim dovoli večjo ali manjšo svobodo. Najpogostejši njegovi posegi na področju barv so, da z izborom ustreznih barvnih palet generira slike, ki ustrezajo osnovnim kriterijem likovne umetnosti.
Slike, ki se ne ponovijo več
»Napišem cel niz ukazov, ne vem pa, kako bodo tisti ukazi konkretno delali. Če rečem programu, naj mi nariše krog, ga potem pustim, da tvori kombinacije sam: dimenzija, lokacija, barva, debelina krožnice. Program je napisan tako, da se sam odloča pri izbiri parametrov slike, da sam izbere barve in kompozicije, da sam išče nadaljnje kombinacije, iz česar nastajajo ogromne količine možnosti, vse do tega, da sam strukturira sliko,« pojasnjuje Soban.
Ko je slika izdelana, ne posega več vanjo. »Program sprožim, ko imam čas, in nato gledam, kakšne slike producira. Pojavljajo se zelo hitro, vsakih nekaj sekund nastane nova. Sliko, ki se me dotakne, ki jo občutim, shranim. Druge izginejo in se nikoli več ne pojavijo, ker ponovitev iste slike pri vseh teh kombinacijah ni več možna. Vse slike so časovno determinirane, kar pomeni, da so odvisne od trenutka, časa, ko sem zagnal program, čas pa teče samo v eno smer in se stalno spreminja. Da se slika ne bo več ponovila, je povezano z generatorjem naključnih številk, kajti vse, kar program dela, je naključno.
V tej zapleteni programski strukturi lahko Sobanovo ustvarjalnost iščemo v momentu, ko uzre »umetniško« sliko, jo zamrzne oziroma shrani, pri tem pa stavi na lasten občutek za estetiko. »Moj umetniški prispevek je selekcija med deli, ustvarjalnost pa se izrazi s pisanjem programskih kod, v kar vlagam ves napor, vsa svoja znanja.« Napisal je že okoli sto programov, ki imajo po več sto vrstic s formulami in drugimi programskimi ukazi, kar je dejansko ogromno. Prvi pokazatelj, ali je napisal dobro kodo, je zanj moment presenečenja. »Prepričan sem, da so osnovna estetska načela že zapisana v matematiki, saj je bilo le malo ustvarjenih slik, ki bi jih bilo treba zavreči.«
Umetniška vrednost generativnih slik
Soban je prepričan, da če bi računalniško generirane slike dali v oceno nekemu umetnostnemu kritiku, kar so v svetu že počeli v smislu eksperimenta, ko ocenjevalec ni vedel, da gre za generativno umetnost, in je tudi ni prepoznal, bi lahko rekli, da med generativno in klasično naslikano sliko konec koncev ni velikih razlik. »Prodam sicer relativno malo slik, iz preprostega razloga, ker se ljudje, ki moje slike vidijo na razstavi ali kje drugje in so jim všeč, za nakup ne odločijo, ko izvedo, da ne gre za klasično sliko, ampak digitalni tisk. Slovenska javnost je še dokaj konservativna do te vrste umetnosti. Medtem ko v tujini poznamo celo festivale, ki promovirajo generativne umetniške slike.«