Péter Nádas je umrl v sredo, 26. avgusta, ob osmih zjutraj na svojem domu v Gombosszegu na zahodu Madžarske, je sporočila njegova družina. Vzroka smrti niso navedli, javnost in novinarje pa so prosili, naj spoštujejo njihovo odločitev, da do nadaljnjega ne dajejo izjav. Manj kot dva meseca pred 84. rojstnim dnevom je tako umrl pisatelj, ki je skoraj šest desetletij raziskoval, kako se velika zgodovina naseli v najmanjših podrobnostih človeškega življenja – v kretnji, pogledu, dotiku, telesnem spominu in zamolčani družinski skrivnosti.
Nádas se je rodil 14. oktobra 1942 v Budimpešti v judovski družini. Njegova starša sta bila pred vojno povezana z ilegalnim komunističnim gibanjem. Po prevzemu oblasti madžarskih fašistov je mati z dveletnim sinom z lažnimi dokumenti pobegnila v Bačko in Novi Sad, nato pa se je tik pred obleganjem Budimpešte vrnila v madžarsko prestolnico. Nádas je vojno preživel v stanovanju strica, novinarja Pála Aranyossija, v hiši, ki jo je med obleganjem zadela bomba.
Otroštvo, zaznamovano z vojno, prikrivanjem judovskega porekla in družinsko zavezanostjo komunizmu se je končalo prezgodaj. Njegova mati je leta 1955 umrla po dolgi bolezni, oče pa je tri leta pozneje naredil samomor. Nádas je pri petnajstih letih ostal brez obeh staršev. Izkušnje izgube, strahu, izdaje in življenja med različnimi, pogosto nasprotujočimi si resnicami so postale temelj njegovega literarnega sveta.
Najprej se je izučil za fotografa. Delal je kot fotoreporter in novinar pri reviji Nők Lapja ter časniku Pest Megyei Hírlap, leta 1969 pa je zapustil redno novinarsko službo. Fotografija ga kljub temu ni nikoli zapustila. Zaznamovala je njegovo pisanje, izostreno za svetlobo, prostor, površino kože in najmanjše spremembe v izrazu. Objavljal je fotografske knjige in razstavljal po Evropi, v nekaterih delih pa je fotografijo neposredno prepletel z besedilom.
Prvo knjigo A Biblia je objavil leta 1967, pravi prelom pa je pomenil roman Konec družinskega romana. Dokončal ga je že leta 1972, vendar je zaradi cenzure izšel šele pet let pozneje. Skozi otroško zavest je v njem pripovedoval o družini, ki jo drobijo holokavst, stalinizem in njene lastne skrivnosti. Roman je leta 1999 v prevodu Jožeta Hradila izšel tudi v slovenščini.
Zgodovina, zapisana v telesu
Mednarodno se je Nádas uveljavil s Knjigo spominov, ki jo je pisal več kot desetletje in jo objavil leta 1986. V večplastnem romanu je prepletel Budimpešto in vzhodni Berlin, zasebni in politični spomin ter heteroseksualno in homoseksualno željo. Susan Sontag ga je označila za enega največjih romanov svojega časa, kritiki pa so Nádasa začeli primerjati s Proustom, Thomasom Mannom in Robertom Musilom.
Primerjave so bile razumljive, vendar niso mogle povsem zajeti njegove posebnosti. Nádas ni pisal samo o spominu, temveč tudi o telesu, ki se spominja tudi takrat, ko bi zavest najraje pozabila. Zanimalo ga je, kako se politična oblast izraža v sramu, poželenju, bolezni, nasilju in strahu; kako zgodovina ne obstaja zgolj v arhivih, ampak tudi v dihanju, vonju, spolnosti in nezavednih reakcijah posameznika. Njegova proza je bila gosta, počasna in brezkompromisno natančna. Zorne kote je neopazno prestavljal med liki, zgodbe prekinjal in jih nadaljeval več sto strani pozneje, bralcu pa odrekel udobje jasne ločnice med žrtvijo in storilcem, ljubeznijo in oblastjo, užitkom in bolečino.
Najbolj monumentalno obliko je takšno pisanje dobilo v Vzporednih zgodbah. Tridelni roman, ki ga je ustvarjal osemnajst let, je na Madžarskem izšel leta 2005. V njem je usode madžarskih in nemških družin razpel čez skoraj celotno evropsko 20. stoletje, od nacizma in holokavsta do komunizma in padca Berlinskega zida. Zgodovinska panorama je nastala iz intimnih prizorov, telesnih bližin, zamolčanih želja in nasilja. Slovenski prevod Marjance Mihelič je leta 2018 pri Beletrini izšel v dveh obsežnih knjigah.
Smrt je v njegovo pisanje vstopila tudi neposredno. Leta 1993 je doživel srčni infarkt in klinično smrt. Izkušnjo je pozneje opisal v Lastni smrti, pripovedi o meji telesa, zavesti in jezika, ki jo je povezal s 163 fotografijami iste divje hruške. V slovenščini je delo skupaj s Skrbno opredelitvijo kraja izšlo leta 2008 v prevodu Jožeta Hradila. Prevedena sta bila še esej O nebeški in zemeljski ljubezni ter nazadnje roman Grozljive zgodbe.
V slednjem, ki je v izvirniku izšel leta 2022, v slovenskem prevodu Marjance Mihelič pa lani, se je Nádas vrnil v vas ob Donavi. Iz glasov njenih prebivalcev je sestavil svet, v katerem se revščina, spolne zlorabe, duševne bolezni, vraževerje in verska obsedenost zlivajo v kolektivno nasilje. Tudi tu se zlo ne pojavi kot izjema ali prihod neznane pošasti, ampak vznikne med ljudmi, ki se poznajo vse življenje.
V Slovenijo se je vrnil še zadnjič
S Slovenijo je bil Nádas povezan več desetletij. Leta 1998 je prejel mednarodno literarno nagrado vilenica, leta 2018 je bil častni gost Slovenskega knjižnega sejma. Nazadnje je Ljubljano obiskal novembra lani, ko je v veliki čitalnici Narodne in univerzitetne knjižnice predstavil Grozljive zgodbe. Pogovor je vodil Aleš Šteger. Nádas je sicer od leta 1984 z ženo Magdo Salamon živel v Gombosszegu, majhni vasi blizu Zalaegerszega in nedaleč od slovenske meje.
Za svoje delo je prejel Kossuthovo nagrado, avstrijsko državno nagrado za evropsko književnost, leipziško knjižno nagrado za evropsko razumevanje, nagrado Franza Kafke, Würthovo nagrado za evropsko književnost in številna druga priznanja. Leta 2025 je bil sprejet v nemški red Pour le mérite za znanost in umetnost, letos pa je prejel veliki križ za zasluge Zvezne republike Nemčije. Dolga leta je veljal za enega najresnejših možnih dobitnikov Nobelove nagrade za književnost, vendar je ta leta 2025 pripadla njegovemu rojaku Lászlu Krasznahorkaiju.
Nádas je bil kritik tako nekdanjega komunističnega režima kot sistema Viktorja Orbána, toda njegovi romani niso bili politični v ozkem pomenu besede. Bolj kot ideologije same so ga zanimale njihove posledice: molk v družini, navada laganja, nezaupanje med ljudmi in telesa, ki še desetletja nosijo posledice dejanj, o katerih se ne govori.
Njegova zadnja knjiga Halott barátaim oziroma Moji mrtvi prijatelji je izšla leta 2025. V njej je pisal o pokojnih prijateljih Alaine Polcz, Miklósu Mészölyju in Pétru Esterházyju ter o nenavadnem redu, po katerem se človeška življenja povezujejo tudi pred rojstvom in po smrti. Knjiga o mrtvih prijateljih je zdaj postala njegova poslednja beseda – in del obsežnega opusa, v katerem smrt nikoli ni pomenila konca zgodbe, temveč trenutek, ko je treba spomin znova in še natančneje pregledati.