Tandem, ki je lani prejel nagrado Prešernovega sklada za arhitekturna dela zadnjih treh let, med drugim za slovenski paviljon Dom v Arzenalu na Beneškem bienalu, trenutno spremlja gradnjo stanovanjske soseske Novo Brdo. Izkušnje samoizolacije, ki prinašajo nove poglede na bivanjske prostore, bodo pomembne tudi za premišljevanje, kako bomo v prihodnje živeli, potovali in načrtovali domove ter socialno infrastrukturo.
Balkoni so dobili v tem času kar nekaj drugih funkcij. Trenutno se na balkonih sonči in protestira, so torej v zasebni in napol javni rabi. Kakšna je primarna funkcija balkona – zasebna ali javna?Tina Gregorič: Zunanja izpostava stanovanja je ključnega pomena. Balkon še pred 100 leti ni bil sestavni del bivalne enote in tudi kasneje so ga ob gradnjah žal izvajali v minimalni kvadraturi. Ravno v sedanjih okoliščinah se je nedvoumno pokazala potreba po terasah, ki jih poskušajo nekateri že več desetletij kot standard uvesti v stanovanjsko gradnjo. Ne gre le za terase v zadnji etaži blokov, temveč za to, da celostno oblikujemo povsem drugačne večstanovanjske zgradbe, kjer ima vsako stanovanje teraso in se s tem bivanje v stanovanju približa bivanju v manjši hiši z vrtom.
Aljoša Dekleva: Potencial balkona, ki primarno pripada zasebni sferi in za katerega zdaj opazujemo, kako se preobraža v različne javne funkcije, je zanimiv arhitekturni premislek. Balkoni in terase so tisti elementi stanovanja, ki zasebno in notranje bivanje povežejo z javno sfero in naravo. Eden od dobrih primerov, kjer je v Ljubljani zunanje bivanje povezano s stanovanji, so terasasti bloki v Kosezah. Te terase so postali koščki narave v mestu in obenem so tudi del javnega življenja. Pri čemer v tem kontekstu princip narave ni zgolj to, da imaš na terasi zelenje, temveč imaš lahko celo majhno ekološko pridelavo hrane.
V času samoizolacije je še več ljudi na balkonih začelo ob zeliščih gojiti tudi solato in drugo zelenjavo.Tina Gregorič: Ljudje v betonskih koritih v terasastih blokih gojijo tudi paradižnik in papriko. Prav razlika v dimenziji balkona je pomemben element v kakovosti bivanja. Naša tričlanska družina živi v stanovanju z balkonom, ki ima dva kvadratna metra. Kar pomeni, da se na njem lahko le stiskamo. Smo pa na njem začeli v zadnjih tednih gojiti več kot kadarkoli. Ob začimbah imamo zdaj tudi jagode. Naš majhen balkon predstavlja razširjen prostor stanovanja, vendar kljub temu občutimo veliko pomanjkanje zunanjega prostora, ki bi bil bivalen. Ker živimo v 100 let stari hiši, je to, da nima balkonov, dejstvo, vendar pa je za nova stanovanja ključno, da imajo zunanje prostore v velikosti normalne sobe, kar je med 15 in 20 kvadratnih metrov. V tem trenutku se je še bolj izpostavil pomen samooskrbe na mikro ravni, na ravni občine in države, kar je ključno povezano tudi z zasnovo arhitekture. Proizvodnja hrane bo ključen del posameznega stanovanja ali šole in doma za starejše. Urbano kmetovanje ne bo več eksperiment. Zdaj se bomo morda končno začeli tudi zavedati, da je socialna infrastruktura, kot so bolnišnice in domovi za starejše, absolutno podhranjena tako s strokovnim kadrom kot s sodobno prostorsko zasnovo. Za zagotavljanje socialne varnosti se bomo morali strateško ukvarjati z razvojem novih oblik arhitekture za zdravje in novih modelov bivanja za vse, ki potrebujejo posebno nego.
Samoizolacija je pomen balkona za kakovost bivanja le še poudarila.Tina Gregorič: V urbanem okolju smo se, če ne živimo v hišah, začeli zavedati nujnosti zunanjega prostora, na katerega se med dnevom lahko večkrat vrneš. Lani, ko sva bila z Aljošo gostujoča profesorja na univerzi v Torontu, smo živeli v kampusu v približno 100 let stari viktorijanski vrstni hiši, v kateri je bilo urejenih več stanovanj. Naše je bilo v drugem nadstropju, h kateremu so v novejšem času prizidali teraso v velikosti 20 kvadratnih metrov. Prvič smo živeli v mestu in imeli sončno teraso, kjer smo lahko telovadili ali pa na njej jedli v bundah. Terase so pomembne tudi za starejše ali kogarkoli, ki zaradi poškodbe ali bolezni ne more vsak dan na sprehod, ali za družine z majhnimi otroki za nujno igro med domačim izobraževanjem.
V preteklosti so denimo nekatere balkonske dejavnosti povzročale zgražanje, recimo sušenje klobas, kisanje zelja, legendarno gojenje kokoši in prašičev, celo že piknik z žarom na balkonu je povzročil negodovanje sosedov. Zdaj se zdi, da je vse to dovoljeno. Vas preseneča, kako iznajdljivi so stanovalci v soseskah, kjer imajo res minimalne balkone?Aljoša Dekleva: Ljudje smo zelo prilagodljivi in inovativni. Izjemno hitro smo se sprijaznili s tem, da bomo morali nekaj časa živeti v večji ali manjši izolaciji doma. Obenem smo si kot družba začeli hitro izmišljevati nove načine, kako prostor, ki nam je na voljo, uporabljati v skladu z našim načinom življenja. Zanimivo je tudi spremljati, kako ljudje različnih poklicev, ki so zdaj omejeni na skupni imenovalec doma, na različne načine uporabljajo obstoječo bivalno strukturo. Na balkonih so priredili koncerte, lahko smo spremljali DJ-je, nekateri se vsak s svojega balkona družijo, nekateri po njem vozijo kolo… Polje raziskovanja je trenutno še precej odprto in dopušča še več eksperimentiranja.
Tina Gregorič: Če so bile balkonske dejavnosti, ki jih omenjate, nekdaj bolj prilagoditve ljudi, ki so se preselili s podeželja v mesto, zdaj nove generacije postajajo kreativne na zelo sorodne načine. V času epidemije postajamo tudi bolj pozorni na to, na kakšne načine lahko izkoristimo stanovanje. Poleg tega se zdi, da se še nikoli ni toliko ljudi spraševalo, kaj jim dom pomeni in kakšnega imajo. Vedno so ga jemali za samoumevnega, tako kot za samoumevno jemljemo tudi svoje zdravje.
Nekatere prakse, ki jih zdaj raziskujemo, bodo verjetno ostale z nami tudi v prihodnje?Tina Gregorič: V tem trenutku smo veliko bolj inovativni in drzni. Izjemno zanimivo se mi zdi, kako so v tem času naši sosedje iz polkletnega stanovanja na notranje dvorišče stanovanjske hiše v središču Ljubljane prinesli opremo za taborjenje in si uredili zunanjo jedilnico. V tem obdobju smo pripravljeni preizkušati stvari, ki jih v neki drugi normalnosti ne bi. Menim, da po tej mehki karanteni življenje ne bo več nikoli takšno, kot je bilo prej. Dobre in slabe izkušnje tega časa bodo spremenile naš odnos do življenja tako na ravni posameznika kot na ravni skupnosti in družbe.
Aljoša Dekleva: Ob domačih dogajanjih, ki jih spremljamo v tem času, je naloga arhitektov, da premislimo, kako bomo ob načrtovanju stanovanjskih zgradb v prihodnje oblikovali funkcionalne zunanje prostore kot podaljške stanovanj. Pri čemer je pomembna že omenjena dimenzija, ob tem pa tudi, kako je balkon, loža ali terasa opremljena. Torej, ali ima možnost za zasenčitev, vrtnarjenje ali rekreacijo. Tretji pomemben vidik pri tem je, da jih v stanovanjske zgradbe vpnemo tako, da uspešno komunicirajo tudi navzven in omogočajo interakcijo s preostalimi prebivalci. Če z balkona lahko vidiš več svojih sosedov in imaš z njimi zdravo komunikacijo, je to bistveno bolj uspešna tipologija zunanje površine kot balkon, ki ga tradicionalno poznamo.
Koliko pregrajeni balkoni omogočajo ali onemogočajo medsosedske odnose?Tina Gregorič: Odnos in želje po zasebnosti imamo različne. Če se na balkonu rad sončiš v kopalkah ali brez ali izvajaš jogo, si morda ne želiš, da te kdorkoli opazuje. Zato so v urbanih okoljih bivanjski ideal nizke atrijske hiše, kjer je mogoča popolna intimnost na majhnem zunanjem zelenem prostoru. Želena stopnja interakcije s sosedi, ki lahko poteka preko balkona, terase ali vrta, je zelo različna. Zato je ključno, da imaš možnost razviti raznolike oblike zunanjih prostorov, ki uporabnikom omogočajo eno ali drugo.
Aljoša Dekleva: V tem pogledu je dober primer že omenjena terasasta tipologija, ki ne omogoča samo vizualne komunikacije na levo in desno, temveč tudi z zgornjimi in spodnjimi sosedi, kar pomembno vpliva na oblikovanje skupnosti. Vse te izkušnje, ki smo jim priča v tem času, bo v prihodnosti smiselno premisliti tudi v okviru novih regulacij in se vprašati, kaj bo vredno vključiti v načela gradnje stanovanj v prihodnje.
Zdi se, da skupinske dejavnosti na balkonih – petje, protesti, ploskanje – bolje delujejo v Italiji in Španiji kot pri nas. Zakaj? Zaradi arhitekturnih značilnosti ali zaradi temperamenta ljudi?Tina Gregorič: Do neke ravni je to povezano s temperamentom, vendar je zelo pomembno, kje se takšne skupinske dejavnosti na balkonih odvijajo. Na ulici, kjer živimo, je na primer polovica stanovanj spremenjenih v pisarne, kar pomeni, da je v samoizolaciji gostota ljudi tu veliko manjša. Večina stare Ljubljane, ki je bila v zadnjih letih preoblikovana v oddajo stanovanj na Airbnb, tako nima veliko stanovalcev, ki bi lahko peli drug drugemu. Vedno pa so izjeme. Ker imamo v naši hiši glasbenika, smo lahko uživali v vrhunski glasbi in ploskali na oknih.
Aljoša Dekleva: Uporaba elementov, ki nas povezujejo z zunanjim javnim prostorom, odraža nekatere karakteristike naroda. Nekdo bo na oknu svojega stanovanja na jugu Italije pel tudi takrat, ko ni karantene, kar filmska umetnost dobro beleži. Po drugi strani so ti izrazi pri severnih narodih bolj individualni, kot je recimo izobešanje mavrične zastave ali različnih drugih sporočil. Balkon kot preskok iz zasebnosti v javnost je tako tudi v »normalnem« stanju pomemben element, ki se mora prilagajati lokalnemu temperamentu.
Arhitektura s svojo primarno funkcijo zaščite pred zunanjimi vplivi je v času epidemije dobila še eno dimenzijo – kako odgovarja na bivanje v samoizolaciji?Tina Gregorič: Že nekaj časa smo v urbanih okoljih ponosno poudarjali, kako zelo malo časa preživimo doma. Veliko aktivnosti, ki so nekoč bile inherentne domu, izvajamo zunaj – se prehranjujemo, v lokalih pijemo kavo, beremo, delamo na računalniku ali se učimo. V trenutku, ko je to omejeno, se začneš zavedati, da bi moral svoj dom razumeti bolj kot neko majhno kmetijo, ki omogoča notranje in zunanje bivanje. V tem smislu nam v Sloveniji trenutno zelo koristi primarna ruralnost, z majhno gostoto poseljenosti in omejenostjo urbanosti. S pandemijo se bo morda pokazalo, da so manjša merila mest, ki so v obsegu Ljubljane, idealna, ker omogočajo hitro ustavitev javnega prometa, vendar s tem ne tudi življenja, saj lahko večino poti opravimo peš ali s kolesom. Izkazalo se je, da so stvari, ki smo si jih nekoč očitali ali so nas motile, veliko bolj pozitivne, kot bi si lahko mislili. Poleg tega imamo v Ljubljani relativno čist zrak, kar je ključno tako za zdravje kot za kvaliteto bivanja.
Aljoša Dekleva: Če se obrnemo še k vlogi stanovanja, je njegova večfunkcionalnost v samoizolaciji bistveno bolj poudarjena. Naša stanovanja so naenkrat postala tudi učilnice in delovni prostori. Čeprav se je delo na domu poudarjalo že nekaj časa, je to danes postalo vitalnega pomena. Vse te privzete različne funkcije doma pa je treba vključiti v razvoj stanovanjskega tlorisa tudi v prihodnje.
Nova situacija, v kateri so se precej spremenile potrebe v naših domovih, kamor smo prenesli še več funkcij, zahteva reorganizacijo in kaže na še večjo potrebo po prilagodljivosti prostorov.Aljoša Dekleva: Prilagodljivost je izjemno pomembna. V stanovanjih so prej sekundarne funkcije v tem trenutku postale primarne. Namesto da doma delam domačo nalogo, zdaj opravljam celoten šolski program. Namesto službenega telefonskega pogovora zdaj doma delam osem ur. Zaradi preskokov dejavnosti, ki jih opravljamo doma, stanovanja zahtevajo nekaj prilagodljivosti, vendar je prilagodljivost bistveno bolj pomembna pri vseh preostalih arhitekturnih tipologijah. Naenkrat so dva paviljona milanskega sejmišča (Fiera Milano) uporabili kot bolnišnico za infekcijsko zdravljenje s 25.000 kvadratnimi metri površine. O javnih objektih moramo torej razmišljati večslojno, da bodo v svoji dolgi življenjski dobi omogočali nekatere začasne prilagoditve. To je lekcija, ki smo se je zdaj naučili na zelo nazoren način, a obenem se ta neposredno navezuje tudi na vprašanje trajnosti. Do zdaj se je na trajnost gledalo pretežno skozi uporabo materialov, vendar je to treba razumeti veliko širše. Če je objekt zgrajen iz materialov, ki jih ni smiselno reciklirati, a zagotavlja široko paleto uporabnosti, to pomeni, da bomo v njega lahko trajnostno vnašali začasne ali konkretnejše spremembe.
Kako se bo spremenil naš odnos do doma?Tina Gregorič: Premišljevati smo začeli o tem, ali je naš dom zasnovan in opremljen le za nekaj ur na dan pred in po delu in šolo, ali pa je primeren tudi za dolgotrajno bivanje pretežno doma v obdobjih, ko ti skrb za zdravje ne dopušča drugega. V prihodnosti se bomo najbrž spraševali, kako zasnovati domove, ki so veliko bolj prilagodljivi, kjer se spalnico zlahka spremeni v pisarno ali učilnico. V tem trenutku nam je prevladujoča želja Slovencev o hiši z vrtom in dnevno vožnjo na delo v urbana središča s stališča pandemije zelo pomagala, a hkrati kaže na velike socialne razlike. Kdorkoli ima zdaj možnost bivati v hiši z vrtom, ima popolnoma drugačne pogoje kvalitete bivanja kot štiričlanska družina z majhnimi otroki v stanovanju, velikem 60 do 70 kvadratnih metrov, z malim balkonom, kjer morajo izvajati šolski program in delo od doma.
V času samoizolacije so se socialne razlike še bolj poudarile tudi v prostorskem smislu.Tina Gregorič: Zunanji dejavnik nam je jasno pokazal, da je zagotavljanje minimalne količine bivanjskih kvadratnih metrov na prebivalca popolnoma nesmiselno. Ekstremne razmere so jasno izpostavile, da ima družina ali posameznik v različnih življenjskih obdobjih različne bivanjske potrebe. V odnosu do doma je pomembna prilagodljivost, ki nam Slovencem ni lastna, saj radi dolgoročno bivamo v istem stanovanju ali hiši.
Še en fenomen se je zgodil v tem obdobju samoizolacije – meja med osebnim in profesionalnim se je s sestanki preko Skypa, Zooma in drugih podobnih platform nekoliko zbrisala. V svoja stanovanja smo prek zaslonov spustili poslovne partnerje, sodelavce, študente… Odstrli smo nekaj več svoje intimnosti. Kakšne spremembe to prinaša v dojemanje prostorov, družbenih razmerij in mej med javnim in zasebnim? Ali to pomeni, da bo v prihodnosti v stanovanju tudi prostor, ki bo namenjen javnosti?Tina Gregorič: Ti posebni tedni lahko tudi pozitivno vplivajo na naše medsebojne človeške odnose tako s študenti kot s sodelavci. Takih posebnih prostorov, namenjenih javnosti, ne bo, saj obstaja neskončno digitalnih instrumentov, s katerimi si je mogoče na preprost način spremeniti ozadje. Drugi ekstrem je namerno dekoriranje ozadja in izpostavljanje predmetov ali knjig, ki dejansko niso realni deli našega bivalnega okolja.
Aljoša Dekleva: Izpostavljanje zasebnosti doma navzven niti ni tako nov pojav, saj smo z družbenimi omrežji, kot sta Instagram in TikTok, tabu zasebnosti že zdavnaj podrli. Razlika, ki jo opažam, ko poslovno komuniciramo v obliki konferenčnih klicev od doma in se tako med seboj gledamo v zasebnih prostorih, je, da postanemo bolj človeški in da lahko v tej situaciji drugače komuniciramo in sodelujemo. To gotovo dobro vpliva na način dela in rezultate. Poslovni partner doma komunicira bolj odprto kot v nekem institucionalnem okolju. Drug drugega vidimo skozi dodatno dimenzijo identitete doma.
Je epidemija neke vrste ponastavitev za Airbnb? To, kar ni uspelo doseči kritikom pretiranega razmaha turističnih nastanitev, je uspelo virusu?Tina Gregorič: Na tem področju bo prišlo do radikalnih sprememb. Če se prejšnja gospodarska kriza ni dotaknila turizma, je to zdaj primarna panoga, kjer se bodo zgodili preobrati. Trenutno lahko uživamo v prazni stari Ljubljani, kjer sprehod še nikoli ni bil tako lep. Lastnega mesta še nikoli nismo imeli priložnosti opazovati. Na neki način smo postali turisti v lastnem mestu, v katerem odkrivamo nove momente in detajle. Mnogo bolj smo začeli ceniti okolje, ki smo mu vedno pripadali, a smo ga dojemali bolj površinsko.
Aljoša Dekleva: Negativni vplivi čezmernega turizma so se v tej krizi hitro spremenili. Stanovanja, ki so se oddajala prek Airbnb, bodo morala najti novo funkcijo in bodo morda pristala v rokah dolgoročnejših najemnikov, torej konstruktivnih prebivalcev mesta. Svoje programe in objekte bo morala spremeniti tudi druga turistična infrastruktura, recimo hoteli. Obiskovalcev namreč še nekaj časa ne bo ali pa bodo občasni in drugačni. Zato je zanimivo vprašanje, kako se bo moral hotel že zaradi preživetja spremeniti na način, da bo nekaj ponudil lokalnemu prebivalstvu. Odprlo se je novo poglavje o turistični infrastrukturi, s katerim se bo treba začeti zelo hitro ukvarjati in vanj vložiti veliko kreativnosti.
Kako se bo spremenil turizem?Tina Gregorič: Znašli smo se pred možnostjo, da popolnoma preoblikujemo turizem, ki bo postal bolj počasen in premišljen. Ne bo več instant turizma, saj bo vsako potovanje po napovedih še vsaj eno leto pomenilo potencialno izpostavljanje virusu. Turizem bo postal veliko bolj individualen. Turistične komplekse in zaposlene v tej panogi pa bi lahko veliko bolj povezali z arhitekturo za zdravje in negovalnimi centri. Hoteli bi se lahko transformirali v oskrbovalne centre. Ob zavedanju o nujnosti trajnostnega turizma tudi še nikoli v zgodovini nismo imeli priložnosti, da se za vedno odrečemo križarkam. Ta namreč v vsakem mestu, kjer se ustavi, povzroči nekajkrat večjo stopnjo onesnaženosti v zraku kot vsi avtomobili tega mesta. Križarka je tudi oblika turizma, ki lokalnemu prebivalstvu ničesar ne daje. Če bo kdo pridobil v tej krizi, pa je to resnično Zemlja. Zdaj imamo neprecenljivo priložnost, da v imenu nujnosti revolucionarnega odnosa do vprašanja podnebnih razmer izvajamo nujne dolgoročne strategije tudi na tej ravni.
Aljoša Dekleva: Spremenil se bo tudi namen turizma. Menim, da bo po tej izkušnji vsaj na začetku manj potovanj iz užitka in zabave. V ospredju potovanj bodo potrebe po izobraževanju, delu, nudenju pomoči in pridobivanju novih izkušenj. Množični turizem se bo preoblikoval in preusmerili se bomo k nanoturizmu, s katerim se ukvarjava že šest let in pri katerem zagovarjamo načela participacije, izmenjave in učenja.
V Italiji razmišljajo o postavitvi pregrad na plažah, da bi turisti kljub vsemu lahko prišli. Kaj ta parcelizacija pomeni za javni prostor? Si ga na tak način sploh še delimo, ali vsakdo dobi svoj skoraj zasebni kos javnega prostora?Aljoša Dekleva: To so zelo nevarni posegi in spremembe, še bolj s stališča stigmatizacije kot privatizacije javnega prostora. Ideje, ki nastajajo iz krča reševanj ekonomskih vprašanj, je treba pozorno in pazljivo presojati.
Tina Gregorič: V Italiji plažo že zgodovinsko razumejo kot predhodno določeno območje z vrstami ležalnikov in senčnikov. Zdaj so prišli na idejo, da bodo to zamejili v neko ložo, kar sicer počnejo tudi v luksuznih turističnih resortih. Zagotavljanje intimnosti znotraj zunanjega prostora lahko vidimo kot inventivno, lahko pa pomeni dodatno segregacijo, ki v tem primeru nima smisla, če se zavedamo, da je hotel območje, kjer se virus lahko zelo hitro razširi.
Še nekaj časa bomo drugače uporabljali tudi druge javne prostore – če so to na splošno kraji združevanja in srečevanja ter oblikovanja skupnosti, so zdaj vsaj za nekaj časa postali prostori distance?Tina Gregorič: Bistvena bo razlika v razumevanju odprtega in zaprtega javnega prostora. V odprtem ne bo bistvenih sprememb, ker že v času socialne izolacije odprt zunanji javni prostor deluje, le z zmanjšano gostoto. Notranji prostori srečevanja – lokali, restavracije ali gledališče – pa se bodo morali vsaj začasno radikalno prilagoditi. Veliko dejavnosti, ki so bile zdaj organizirane v notranjih prostorih, se bo prestavilo v zunanji prostor. Kino pod zvezdami lahko začnemo izvajati prej.
Aljoša Dekleva: S pandemijo se je še toliko bolj izkazalo, kako je odprt javni prostor v mestih nujno potreben, da to situacijo preživimo. Lahko je to trg, ki omogoča dovolj prostora, da se po njem lahko sprehajamo, ali pa javna zelena površina. Izjemen primer imamo v Ljubljani, kjer je mesto umeščeno med dva javna zelena sistema – park Tivoli s Šišenskim hribom in Golovec. Pri načrtovanju mest v prihodnje moramo zavestno razmišljati s stališča podobnih situacij, ki se lahko ponovijo.
