Prve arheološke raziskave na prostoru načrtovane nove Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK II) so se začele že v začetku 90. let 20. stoletja. Osrednji del območja sta med letoma 1996 in 1999 raziskala dr. Ljudmila Plesničar Gec in Damjan Snoj, v letu 2018 pa je bil pod vodstvom dr. Andreja Gasparija raziskan še preostanek tedaj dostopnih površin. Zadnje raziskave, ki so predstavljene v Mestnem muzeju Ljubljana, je med oktobroma 2024 in 2025 izvajala ekipa pod vodstvom dr. Blaža Orehka.
Gre za okoli 520 kvadratnih metrov veliko površino na severnem robu območja predvidene gradnje, ki je v rimskem času ležala znotraj obzidja rimskega mesta Emona. Bila je v bližini vzhodnih mestnih vrat in obsegala osrednja dela inzul 27 in 46 ter cesto med njima. Inzule v rimski arhitekturi pomenijo stavbni otok oziroma grajeno enoto, obkroženo s štirimi mestnimi ulicami in namenjeno stanovanjski ali upravni rabi, je pojasnil arheolog Orehek.
Vse od prvih vodnjakov do vodovoda
»Lokacija je tako izjemna, ker gre za dobro ohranjene dele znotraj Emone. Vse območje je bilo namreč vse do 20. stoletja v lasti nemškega viteškega reda, tako kot Križanke, in vse do 19. stoletja ni bilo pozidano, kar pomeni, da so rimske ostaline precej dobro ohranjene. Območje vse Emone je bilo podvrženo izkoriščanju kovinskodobnega gradbenega materiala in kamna za kasnejšo gradnjo srednjeveškega mesta,« je nekaj dejstev predstavil Orehek.
Najstarejše dokumentirane ostaline raziskovalci umeščajo v čas pred gradnjo mesta, ko je ta prostor za svoje aktivnosti uporabljala rimska vojska. Tam so denimo odkrili vzhodni zunanji jarek tabora in številne jarke in jame, ki so bili v rabi kot kurišča ali jame za pripravo hrane. Obsežnejša dela so se na tem delu začela šele okoli leta 14. Kasneje sta tam zrasli tudi odkriti inzuli 27 in 46.
Na raziskanem delu prve je bilo v tem času dvorišče z vodnjakom in odtočni kanali, ki so deževnico z dvorišča speljali v Ljubljanico. Okoli 1. stoletja so stavbe dobile kanalizacijo in nekoliko kasneje tudi vodovodno omrežje. Prav zaradi tega so bili primorani spremeniti funkcionalnost prostorov. Vodnjaki so z vodovodom izgubili svojo prvotno funkcijo. So pa prebivalci z zgraditvijo vodovoda dobili prve bazene.
Kipec grškega boga
Konec 3. ali v začetku 4. stoletja so inzuli popolnoma preuredili in ju oblikovali v javni kopališki kompleks. Tam je bilo obiskovalcem na voljo več prostorov z ogrevalnim sistemom in bazen s hladno vodo. »Odkopali smo različne dele nakita, denimo jagodo za ogrlico, sponko za obleko in bronasti prstan. Med ostanki je tudi koščica breskve, ki so jo Rimljani poimenovali perzijsko jabolko,« je najdbe predstavila dr. Bernarda Županek iz Mestnega muzeja Ljubljana.
Skupno so med izkopavanji pridobili več kot 12 ton gradiva. Med drugim tudi domnevne žetone za družabne igre. Njihov glavni namen naj bi bil uporaba med igrami na srečo, ki so jih igrali predvsem vojaki. Oblast je bila nato primorana igre za nekaj časa prepovedati, ker so jim vojaki začeli posvečati preveč pozornosti.