Z izidom zadnje številke se po 61 letih končuje zgodba revije Dialogi, ene osrednjih slovenskih kulturnih in humanističnih revij. Zadnja številka je zgodovinska v dvojnem smislu: prinaša pregled celotnega razvoja revije, hkrati pa pomeni njen dokončni konec. Kot poudari dolgoletna odgovorna urednica Emica Antončič, Dialogi niso bili in nikoli niso hoteli biti zgolj mariborska literarna revija, temveč širši kulturni in intelektualni medij.
Revija je bila ustanovljena leta 1965 v okviru Založbe Obzorja Maribor. Že v prvih letih so se Dialogi profilirali kot prostor dialoga med kulturo, družbo in humanistiko. Njihovi najmočnejši uredniški vrhovi so sovpadali z obdobji, ko so jih vodili humanistični intelektualci, ki niso izhajali iz literarnega polja. Prelomno obdobje za sodobno podobo revije so bila osemdeseta in devetdeseta leta, ko so Dialogi rasli iz generacije mladih humanistov, ki so se po študiju v Ljubljani vračali ali prihajali v Maribor. Revija je nastajala iz potrebe po prostoru za refleksijo in intelektualno razpravo v mestu, zaznamovanem z industrijsko dediščino in pomanjkanjem kritične javnosti. Ker lokalno okolje za tak projekt ni bilo dovolj močno, se je uredništvo zavestno odprlo v širši slovenski prostor – poteza, ki je revijo ohranila pri življenju več kot tri desetletja.
Zakaj zadnja številka?
Neposreden povod za prenehanje izhajanja je upokojitev odgovorne urednice. »Pred dvema letoma in pol sem naredila vse, da bi omogočila legalen prehod Dialogov k novemu izdajatelju, vendar se je kar hitro pokazala težava, da delujoče organizacije, ki bi bila sposobna prevzeti tak profesionalni program, kot so Dialogi postali v zadnjih treh desetletjih, v mestu Maribor preprosto ni. Predvsem pa ni niti minimalne skupine mladih intelektualcev, ki bi bila voljna in bi jo zanimalo ustvarjanje kritičnega medija,« pove Emica Antončič. Odločilni razlog je dolgotrajno in sistematično zmanjševanje finančne podpore Mestne občine Maribor. Kot opozarja urednica, se je »občinski delež vztrajno zniževal od leta 2012, prve resne težave pa so se začele že leta 2008«. Proračun revije je bil vselej sestavljen iz državnih sredstev, lokalnega sofinanciranja in lastnih prihodkov, a prav občinski delež je z leti postal nezadosten za dostojno in profesionalno delovanje. »Floskula, ki živi predvsem v literarnih krogih, da namreč Maribor potrebuje svojo revijo oziroma jo mora imeti, je brezpredmetna. Če mesto revije ni pripravljeno sofinancirati v meri, ki omogoča dostojno preživetje, to pač pomeni, da je noče in je ne bo imelo. Ljubiteljsko revijo pa lahko ustvari kdor koli in kadar koli,« je ostra urednica, ki še poudarja, da se floskula, da Maribor nujno potrebuje svojo revijo, ob tem izkaže kot prazna.
Zadnja številka zato ni le slovo revije, temveč tudi dokument časa in prostora, v katerem kritični, poglobljeni kulturni mediji vse težje preživijo. Kot za konec pove Emica Antončič: »Dialogi s to številko odhajajo v zgodovino. Urednice in uredniki smo jo zapisali, da ne bo pozabljena in da se bo iz nje mogoče učiti za prihodnost.«