Umetnica s pravim imenom Waltraud Stockinger se je rodila leta 1940 v Linzu. Ko je prišla na Dunaj, je najprej delala za umetnika Friedensreicha Hundertwasserja. S krogom dunajskega akcionizma okoli Hermanna Nitscha in Günterja Brusa ni nikoli tesneje sodelovala, saj se ji je zdel njihov pogled na žensko preveč zastarel, piše nemška tiskovna agencija DPA.
Kot so zapisali pri Fundaciji Valie Export, je bila v središču njenega ustvarjanja kritična analiza družbenega dojemanja in normiranja ženskega telesa. "Pri tem se je neustrašno in brezkompromisno posvečala intimnim, tabuiziranim ali v družbi odrinjenim temam," so dodali.
Leta 1969 je povzročila škandal, ko je v akciji, ki jo je poimenovala Genitalpanik, v Münchnu med filmskim festivalom vstopila v kinodvorano v razrezanih hlačah ter pokazala sramne dlake. Z akcijo je po pisanju DPA želela opozoriti, da so ženske pogosto prikazane zgolj kot objekti poželenja, njen performans pa skoraj 60 let pozneje še vedno velja za mejnik feminističnega akcionizma.
Njen moto je bil: Umetnost mora biti agresivna. Veliko razburjenje je povzročila že leto pred tem s svojim Tapp und Tastkino (Kino na dotik), ko si je prek razgaljenega zgornjega dela telesa poveznila škatlo, mimoidoči pa so lahko v središču Dunaja skozi majhno zaveso na sprednji strani za nekaj sekund segli v škatlo in otipali njene razgaljene prsi. "Vsi so bili zelo previdni," se je spominjala.
Umetnica je svoje življenje v celoti posvetila boju za enakopravnost žensk. Pri tem je največkrat uporabila lastno telo ter postala ikona feminističnega gibanja. Njeno delo je bilo dolgo potisnjeno ob rob, sama pa je bila pogosto tarča sovražnosti. Vse do pozne starosti so jo spremljale finančne težave. Vendar ni ničesar obžalovala. "Nisem mogla drugače, morala sem prekiniti s konvencijami," je za DPA povedala ob svoji 80-letnici.
V kratkem filmu Remote, Remote iz leta 1973 si je pred povečavo policijske fotografije dveh otrok, ki sta ju zlorabljala starša, z nožem tako dolgo rezala kožico okoli nohtov, dokler ni kri kapljala v skodelico mleka na njenem naročju.
Da bi si ustvarila lastno identiteto, se je odpovedala tudi svojemu imenu. Ni hotela nositi niti priimka svojega očeta niti priimka svojega bivšega moža. Preimenovala se je v Valie Export. Pozneje je večkrat nagrajena umetnica tudi poučevala na umetniških akademijah v ZDA in Evropi, med drugim v Kölnu in Berlinu.
Na umetničino smrt se je po pisanju avstrijske tiskovne agencije APA že odzval avstrijski predsednik Alexander Van der Bellen. Po njegovih besedah je Avstrija izgubila "neomajno vizionarko in ikono svobode". Bila je umetnica, "ki je ustvarila samo sebe", je zapisal na družbenem omrežju Bluesky.
"Kot pionirka medijske in performativne umetnosti je zastavljala neprijetna vprašanja o telesu, spolu in moči. Bila je ena redkih žensk avantgarde, v kateri so dominirali moški, in najpogumnejši glas med njimi. Njeno delo je zaznamovalo generacije umetnic in umetnikov." je še zapisal Van der Bellen.