Lana Križaj in Ula Kranjc Kušlan sta študentki, ki v sklopu projekta Rejv utopija izvajata izobraževalne delavnice in terensko delo na področju preprečevanja spolnega nasilja, nadlegovanja in diskriminacije v nočnem življenju. Na letošnjem konferenčnem programu festivala Ment, ki je posvečen različnim vidikom razvoja glasbene industrije, vodita seminar o vzpostavljanju bolj vključujočih in varnih nočnih prostorov.
V nočnih prizoriščih, klubih in diskotekah s pilotnim preventivnim terenskim delom nudita podporo osebam, ki doživijo izkušnjo spolnega nasilja, nadlegovanja in diskriminacije, saj sistemskih rešitev za to problematiko v Sloveniji še nimamo. Prijave so redke. Tudi klubsko osebje po navadi ni usposobljeno, da bi se takšnimi prijavami učinkovito soočalo.
Kdaj neko vedenje velja za spolno nasilje in nadlegovanje? Katere oblike so značilne za nočno življenje?
Križaj: Na terenu poročajo o neprestanem osvajanju, siljenju v pogovor in ples, ponujanju pijače, dotikih, s katerimi se oseba ne strinja in ni privolila v njih, drgnjenju ob telo, prisilnih poljubih, strmenju, razkrivanju, komentarjih glede telesa in oblačil, prikazovanju pornografskih vsebin in tudi o poskusih posilstev in posilstvih. Za izkušnjo nasilja velja karkoli oseba doživi kot vdor v telo in osebni prostor, četudi ta ni fizičen in druga oseba s tem ni mislila nič slabega.
Kranjc Kušlan: Izguba občutka varnosti in nadzora nad situacijo s spremljajočim občutkom neprijetnosti so kazalniki, da oseba doživlja nasilje.
S kakšnimi programi naslavljamo problematiko spolnega nasilja in diskriminacije v nočnem življenju
v Sloveniji?
Kranjc Kušlan: Nimamo institucionaliziranih in strukturiranih iniciativ, ki bi se ukvarjale izključno z nasiljem v nočnem življenju. So posamezni projekti, manjše iniciative in fragmenti znotraj večjih organizacij in organizacije, ki nudijo psihosocialno pomoč.
Ko smo v nočnem klubu, na koga naj se obrnemo, če doživimo spolno nasilje in diskriminacijo?
Kranjc Kušlan: Lahko stopimo do točilnega pulta, do izvedbe, če jo najdemo, ali do varnostne službe. Kako bodo ravnali, pa je odvisno od vrednot in politike kluba.
Križaj: Seveda je priporočljivo, da se urgira, da se gre do osebja in nasilje prijavi, vendar izkušnje ljudi, ki to naredijo, po navadi niso pozitivne in lahko vodijo v sekundarno viktimizacijo.
Kakšne so prakse v klubih
v tujini?
Kranjc Kušlan: Zaznali sva dva primera dobrih praks: lila točke in ekipe za ozaveščanje. Lila točka je miren del kluba, kamor se lahko umaknemo, se pogovorimo in informiramo. Osebe, ki tam nudijo podporo, so senzibilne za te tematike in so za takšno delo tudi ustrezno usposobljene. Ekipe za ozaveščanje so prisotne na terenu. Tam so v pomoč osebam, ki doživijo nasilje, in tudi osebju kluba, da se lažje spopada s tem.
Omenili sta, da sta tudi sami izvajata terensko delo kot ekipa za ozaveščanje. Kako to poteka?
Kranjc Kušlan: S skupino Rejv utopija, ki šteje sedem članic, sva terensko delo do sedaj izvajali dvakrat. Kolektivi morajo pokazati interes za naš program. Ne želimo vsiljevati svojih načinov delovanja. Dobimo se z vodstvom kluba, organizatorji in osebjem ter pripravimo varnostni načrt, kamor zapišemo, kako se bomo spopadali s primeri prijav. Prisotne smo vso noč. Vidno smo označene. Osebam na vhodu se predstavimo. Notri delujemo preventivno in kurativno. Upoštevamo kritične točke, ki nam jih pokaže klub. Ne delujemo pa kot moralna policija. Ne ocenjujemo, če sta lahko dva intimna. Ljudem damo vedeti, da smo tam, če nas potrebujejo. Ne postavljamo se v vlogo rešiteljic. Poudarek je na avtonomiji osebe. Njo vprašamo, kaj želi narediti.
Križaj: V prijavnem postopku lahko nastopimo tudi kot podpora osebi, s čimer zmanjšamo možnost sekundarne viktimizacije.
Katere skupine so posebej ranljive v nočnem življenju?
Kranjc Kušlan: Spolno nasilje se lahko zgodi vsakomur ne glede na spol in starost, so pa nekatere osebe temu bolj izpostavljene. Evropska raziskava iz leta 2020, ki je vključevala sedemnajst držav, tudi Slovenijo, je pokazala, da so ženske, nebinarne in transspolne osebe večkrat tarče spolnega nasilja. Bolj pogosto se tudi poslužujejo varnostnih taktik in se na splošno počutijo manj varno v nočnem življenju kot druge identitete.
Križaj: Pri LGBT+ skupnosti se izkušnja spolnega nasilja pogosto preplete s transfobijo in homofobijo.
Kakšen je primeren odziv vodstva kluba in organizatorjev dogodka, če se v klubu zgodi spolno nasilje, nadlegovanje in diskriminacija?
Križaj: Poslužujejo se lahko različnih taktik. Pomembne so vrednote, ki jih klub projicira v javnost. Na družbenih omrežjih in v klubu lahko izpostavijo, da imajo ničelno toleranco do nasilja. V svoji promociji naj se izogibajo seksističnih stereotipov.
Kranjc Kušlan: Klubi imajo kapital in razpolagajo s profitom, ki ga dobijo od prodaje kart in pijače. Nekaj od tega morajo vrniti v skupnost tudi v obliki zagotavljanja varnosti ranljivih skupin. Odzivi pogosto ostajajo le na deklarativni ravni ali pa se nasilje obravnava kot individualni pojav, ne pa kot nekaj sistemskega, kar je vgrajeno v našo kulturo seksizma, ki normalizira vdiranje v zasebni prostor.
Kakšna je vloga varnostnih služb?
Križaj: Kadar jim vodstvo kluba jasno sporoči, naj upoštevajo prijave, to tudi storijo. Vsako prijavo se mora vzeti resno.
Kranjc Kušlan: Kadar klub najema zunanjo varnostno službo, takrat izgubi pregled in nadzor. Manjši klubi, ki imajo svoje varnostnike, lažje vzpostavijo komunikacijo in prenesejo svoje vrednote.
Kako zagotoviti, da nočno dogajanje, ki ima v sebi nek element ekscesa, zaradi tovrstnih preventivnih mehanizmov ne postane preveč nadzorovano in regulirano?
Kranjc Kušlan: Ne govorimo ljudem, kako naj se obnašajo, temveč le spodbujamo, da se spoštuje sočloveka - tudi ko smo v temnih prostorih in je prisoten alkohol, ki sicer ni vzrok za nasilje, lahko pa nas zapelje v sivo cono in vpliva na našo percepcijo. Preventivni mehanizmi gredo le do tega, da se za nekoga večer zaključi, ker mora iz kluba. Naslednji dan lahko gre ponovno ven. Medtem ko so za tistega, ki je nasilje doživel, posledice neizogibno dolgoročne.
Križaj: Spolno nasilje je način nadzora predvsem ženskih teles in je normalizirano. Družba je prepričana, da tega ni moč spremeniti. Posledica obstoječega stanja je omejevanje participacije žensk, nebinarnih in transspolnih oseb v javnem življenju. Preventivni mehanizmi omogočajo participacijo v nočnem življenju tudi tistim, ki so težje njegov del.
Če nam je v klubu nekdo všeč, kako naj pristopimo do te osebe? Kakšen je klubski bonton?
Kranjc Kušlan: Ko pristopiš, naj oseba vidi, kdo si. Ne pristopi od zadaj. Sproti preverjaj, če se oseba z interakcijo strinja. To lahko storiš s preprostimi vprašanji: Se imaš v redu? Ti je v redu, če pleševa skupaj? Interakcijo stopnjuj počasi. Če se oseba ne odziva pozitivno, potem interakcijo zaključi. Ne sprašuj zakaj. Sprejmi zavrnitev in je ne jemlji osebno. Ne zagovarjamo tega, da se v klubih ne sme več osvajati. Tudi nova doživetja in poznanstva so del nočnega življenja. Poudarjamo pa pomen konsenza in medsebojnega strinjanja v interakcijah. Konsenz se podaja na verbalen in neverbalen način. Ni podan, če se oseba obrača stran, se odmika in ne sodeluje v pogovoru ali če oseba zaradi opitosti izgublja sposobnost govora in motoriko. Konsenz je podan skozi pozitivne privolitve.
Križaj: Dokler oseba jasno ne sporoči, da si nečesa želi, ne daje dovoljenja. Če privoli v nekaj pod pritiskom, prav tako ni podala konsenza, ker se je takšna privolitev zgodila pod prisilo. Konsenz je reverzibilen, kontinuiran in specifičen: lahko ga umaknemo, sproti ga moramo obnavljati in če velja za eno stvar, to še ne pomeni, da velja za nekaj drugega. Tudi tišina ne pomeni strinjanja.
