Približno pol leta je že na mizi predlog novega zakona o varovanju kulturne dediščine, a tudi po več popravkih in usklajevanjih ga velik del stroke ne vidi kot ustreznega, saj naj bi pomembno zniževal raven varstva kulturne dediščine, v njem pa je še več drugih pomanjkljivosti. »Zato ponovno predlagamo, da se zakon umakne iz nadaljnje obravnave – ministrstvo za kulturo naj v sodelovanju z neodvisnimi strokovnjaki predlog popravi ali pa pripravi novega,« so denimo pred dnevi pozvali z oddelkov za arheologijo in umetnostno zgodovino na ljubljanski filozofski fakulteti.
Visoki cilji, ampak …
Kot smo že poročali, je ministrstvo za kulturo konec lanskega leta pripravilo predlog zakona o varovanju kulturne dediščine, ki naj bi zagotovil jasnejše pravno varstvo kulturne dediščine in tako omogočil njeno lažje varovanje, poenostavil naj bi tudi s tem povezane postopke ter jih naredil preglednejše. Z njim naj bi med drugim vzpostavili še enoten register kulturne dediščine in na novo opredelili javni interes. »Sistemska urejenost tega področja je trenutno nezadostna; to ovira razvoj muzejev, saj med javno službo in tržno dejavnostjo ni ustrezne razmejitve,« je razložil državni sekretar na ministrstvu za kulturo Matevž Čelik Vidmar. Hkrati je veljavni zakon že razmeroma star, sprejet je bil leta 2008, v družbi pa je medtem nastala vrsta premen, ki zahtevajo posodobitve – od digitalizacije, ki se med drugim pomembno dotika tudi dela muzejev, pa do podnebnih sprememb, ki vse bolj ogrožajo tudi kulturno dediščino, so takrat še dejali na Maistrovi.
Stroka je bila prenovi zakonodaje naklonjena, vendar je predlog ob predstavitvi naletel na mešane odzive. Mnogi so pozdravili novo poglavje o varstvu dediščine v izrednih razmerah, vendar ob tem opozorili tudi na številne nedorečenosti v več kot dvesto strani dolgem besedilu, med drugim v povezavi z načinom delovanja muzejev. Še več pripomb se je zvrstilo v javni razpravi do konca januarja – letele so na terminološko zmedo, vsebinske nedoslednosti ter zmanjševanje vloge stroke, manjkali niso niti pozivi k umiku zakona. »Po naši oceni predlog izrazito znižuje stopnjo varstva kulturne dediščine v primerjavi z obstoječim zakonom,« je marca v imenu več akademskih ustanov poudaril Matej Klemenčič, predsednik strokovnega sveta Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije in član izvršnega odbora Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva.
Ob opozorilih, da predlog omejuje tudi raziskovalne dejavnosti na področju dediščine, poenostavlja postopke za uničenje nepremične kulturne dediščine, zmanjšuje strokovno avtonomijo javne službe za varstvo kulturne dediščine in pomanjkljivo opredeljuje muzejsko službo, je kulturno ministrstvo napovedalo ustrezne popravke, marca in aprila pa pripravilo tudi vrsto pogovorov in sestankov s konservatorji, arheologi in muzealci. Udeleženci so jih označili za zahtevne, konstruktivne, vendar prekratke za poenotenje vseh stališč.
Glavne težave ostajajo
Ministrstvo je nato na začetku maja v javno obravnavo ponudilo popravljen predlog zakona, ampak zgolj za približno teden dni. Dopolnjeno besedilo je bilo med drugim deležno podpore nacionalnega sveta za kulturo, toda nekatere stanovske organizacije so opozorile, da varstvo spomenikov, torej bistveni namen zakona, v njem še vedno ni ustrezno naslovljeno. Vrsto pripomb sta znova oddala Slovensko arheološko društvo ter Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo, kritično analizo pa je podal tudi Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije. »S pripravo tega zakona se preveč hiti,« so zapisali v nedavni skupni izjavi. »Potrebovali bi še veliko strokovnega usklajevanja, da bi bil predlog zrel za nadaljnjo obravnavo.«
Kot pravijo, je novi predlog še vedno terminološko neusklajen ter jezikovno in strukturno nejasen, tako da na primer »ni vedno povsem jasno, na katero vrsto dediščine se nanašajo posamezni členi«, prav tako v njem niso bila rešena ključna vprašanja, ki bi preprečevala uničenje dediščine in njeno zanemarjanje: »Še vedno je mogoča urgentna odstranitev dediščine brez ustrezne dokumentacije in varovanja stavbnih elementov, v primeru uničenja dediščine pa je predviden le nadomestni ukrep, brez sankcij za namerno predhodno povzročitev škode ali namerno zanemarjanje dediščine.« Toda daleč najbolj kritično zmanjšanje varstva dediščine v novem predlogu po njihovem mnenju zadeva dediščino, varovano v prostoru – to je iz predloga novega zakona tako rekoč »izbrisano«, v praksi pa bi to denimo pomenilo, da bi bilo varstvo večine arheoloških najdišč po novem le priporočilno, ne pa obvezno. »Zelo težko razumemo, da je ministrstvo pripravljeno tako radikalno znižati standarde varstva dediščine.«
Tudi vprašanje raziskovanja dediščine je v popravljenem predlogu rešeno le delno, saj v muzejskih ustanovah to še zmeraj ostaja omejeno na muzejske zbirke ter premično in nesnovno dediščino, ne upošteva pa denimo muzejev, ki se ukvarjajo z arhitekturo. Sporni ostajajo tudi posegi v delovanje in strukturo zavoda za varstvo kulturne dediščine ter nejasno oblikovanje tako imenovane »mreže muzejev«, kjer vsa temeljna vprašanja muzejev – od organiziranosti ali pristojnosti do financiranja – ostajajo nenaslovljena. »Predlog vse to prelaga na posebno uredbo, ki naj bi bila pripravljena čez eno leto in katere vsebina je povsem neznana.«
