Urška Furlan je pravkar postala doktorica znanosti na področju egiptologije, in sicer na Univerzi Swansea v Walesu, kamor je pred štirimi leti odšla na študij kot umetnostna zgodovinarka ter z že nekaj kilometrine izkušenj s terenskega dela pri izkopavanjih v Egiptu. V disertaciji je obravnavala amulete v egiptovski delti Nila v prvem tisočletju pred našim štetjem. Ukvarjala se je z njihovo tipologijo in trgovino, pri tem pa zaobjela kakšnih dvajset najdišč v spodnjem Egiptu. Po dr. Bernardi Perc, ki je delovala v sredini 20. stoletja, je šele druga Slovenka, ki je doktorirala iz egiptologije. Te dni se je virtualno pridružila predavateljem na mednarodni egiptološki konferenci Egiptologija in Slovenci, ki so jo ob 100. obletnici odkritja Tutankamonove grobnice in 200. obletnici Champollionovega razvozlanja hieroglifov gostili v Narodnem muzeju Slovenije.
Katere vse obveznosti so sodile
v vaš še zelo sveži doktorat?
V Veliki Britaniji poteka študij malce drugače kot pri nas, roki za opravljanje doktoratov so zelo omejeni, zato se je treba dobro organizirati. Pripravila sem pisni izdelek z okrog 100.000 besedami ter dodatke, med drugim 500 strani fotografij in gradiva, ki sem ga pridobila na terenu, vse skupaj pa sem na koncu zagovarjala še ustno. Med terenskim delom v Egiptu sem dobila idejo za doktorat in področje raziskovanja razširila na celotno regijo – namesto z enim najdiščem sem se ukvarjala z dvajsetimi.
Do česa ste se dokopali pri preučevanju amuletov, ki so jih uporabljali Egipčani?
Amuleti se mi zdijo zanimivi prav zato, ker so jih uporabljali vsi, od kraljev do najrevnejših slojev. Jasno, da so bile razlike v kakovosti in materialu, ampak vsi so imeli vsaj kakšen amulet – v bistvu so to zelo osebni predmeti. Obstajajo besedila, v katerih piše, da so se uporabljali kot magični predmeti, pomagali naj bi umrlemu na poti v onostranstvo, hkrati pa so dajali zaščito in prinašali srečo v vsakdanjem življenje. Amuleti veliko povedo o kulturi in miselnosti tistega časa.
Umetnostnozgodovinsko gledano so amuleti majhne podobice, na meji med umetniško in uporabno vrednostjo. Na to se gleda precej subjektivno, tudi znotraj stroke. Sama sem jih analizirala z umetnostnozgodovinskimi metodami, recimo stilistično; dobila sem na primer odgovore, kako so bili narejeni, kje so bili centri produkcije in kakšne so bile trgovske poti po deželi in širše.
Terensko delo zahteva tudi svojstven fizični napor, ne nazadnje ste pod vročim afriškim soncem …
Da, vendar me to delo zelo zanima. Seveda je odvisno, za kaj se kot egiptolog specializiraš. Lahko bi recimo delala tudi v muzeju ali se ukvarjala z jezikom, hieroglifi. Ampak jaz imam rada teren, tam sem mesec, dva, potem pa se z veseljem vračam v Evropo, kjer zbrano gradivo nekaj mesecev preučujem. Kmalu grem ponovno v Egipt, nato v Sudan, ravnokar sem prišla iz Kuvajta, tja se prihodnje leto spet vračam. Še naprej se bom prijavljala na podoktorske projekte, povezane z izkopavanji.
V čem se današnje egiptološke
odprave razlikujejo od tistih izpred recimo stotih let, ko so odkrili
Tutankamonovo grobnico?
Danes imajo arheološke odprave točno določene cilje. V nasprotju z raziskavami v preteklosti, ko so odkrivali grobnice, templje in piramide, so danes raziskave manjše in zelo fokusirane. Vprašanja, ki nas zanimajo, so že vnaprej točno določena in so drugačna kot nekoč, tudi proces dokumentiranja je natančnejši. Projekti se še vedno delajo več let, ampak zdaj s podrobnejšimi znanstvenimi analizami, 3D-modeli struktur, zračnim fotografiranjem terena, s čimer dobimo dosti širšo sliko. Če je raziskovalce včasih zanimalo predvsem, kako so živeli kralji, nas danes zanima tudi, kako so živeli običajni ljudje, kaj so jedli, kakšen je bil njihov vsakdanjik.
Je mogoče, da še kje leži kakšen
faraon, za katerega ne vemo?
Seveda je mogoče, saj so še celotna mesta neizkopana. Danes se je malce težje lotiti takšnih kompleksnih izkopavanj. Eden ključnih problemov v Egiptu je pridobitev dovoljenja za izkopavanja, hkrati pa se zaradi hitre rasti populacije mesta širijo in gradijo nova, arheološka območja pa so posledično vedno manjša. Nedvomno pa se pod peskom in zemljo skriva še ogromno predmetov in skrivnosti.
Koliko so egiptovske oblasti sploh naklonjene izkopavanjem? Verjetno je veliko ekspedicij z vsega sveta, izkopavajo tudi Egipčani sami.
Da, v zadnjih letih število takih projektov narašča. Tuja izkopavanja se po navadi izpeljejo prek določene institucije, univerze ali muzeja, dovoljenje pa izda egiptovsko ministrstvo za antikvitete, ko se mu predloži natančen program dela in cilje. Z ekipo na terenu so potem tudi egiptovski inšpektorji in egiptologi, ki preverjajo, ali upoštevamo vse njihove predpise. Na koncu se pripravi še poročilo. Vedno več je mednarodnih projektov, vanje pa vključujejo tudi egiptovske študente egiptologije.
Za kakšna izkopavanja je šlo
nedavno v Kuvajtu?
Raziskuje se tamkajšnja kultura Dilmun iz bronaste dobe, 1800 let pred našim štetjem, ki je dosti manj raziskana od egiptovske, a tudi zelo zanimiva. Izkopava se na otoku Failaka, ki je bil nekoč pomembno trgovsko stičišče, zelo povezano z Mezopotamijo, saj je izliv Evfrata v Iraku le sto kilometrov severneje, na jugu pa je bilo povezano tudi z Bahrajnom in Savdsko Arabijo. Letos je projekt raziskoval strukture v okolici templja, ki je bil izkopan že v 80. letih prejšnjega stoletja; najbrž gre za platforme, ki vodijo do templja. Projekt se je letos šele začel, zagotovo imamo vsaj še pet let dela, preden se bo dalo objaviti kaj oprijemljivega. Gre sicer za sodelovanje med Kuvajtom in Dansko, nosilec projekta je Moesgaard Museum blizu Aarhusa, mene pa so povabili danski sodelavci iz egiptoloških odprav.
Tudi slovenski muzeji premorejo kar nekaj egiptoloških zbirk, najdemo jih celo v Šmarju pri Jelšah, Velenju …
Včasih se je s temi starinami dosti bolj svobodno trgovalo, iz Egipta so jih razvažali po vsem svetu. Šele po odkritju Tutankamonove grobnice je dal Egipt popolni embargo na izvoz predmetov, starejših od 50 let. Vse slovenske zbirke so starejše, torej izpred odkritja Tutankamonove grobnice, v primerjavi z večino evropskih držav pa precej majhne. Govorimo o nekaj sto predmetih: Narodni muzej Slovenije jih ima okrog 200, Slovenski etnografski muzej (SEM) okrog 100, v ptujskem muzeju jih hranijo 50, pri preostalih zbirkah pa govorimo o manj kot desetih predmetih. Čeprav so zbirke številčno majhne, so vseeno zanimive in vredne ogleda.
Kaj menite o aktualnih pobudah po vračanju predmetov, umetnin v Egipt?
To je zelo kočljiva tema. Za vsak primerek posebej je treba preveriti, kako je prišel v Evropo. Nekateri predmeti so bili kupljeni, nekateri ukradeni, šlo je tudi za poslovno-politična darila, ne nazadnje se je spreminjala zakonodaja. Ne da se preprosto reči, da je treba vse predmete vrniti v Egipt. Pomembno je tudi, kakšen pomen ima določen predmet za sam Egipt. Slovenski otroci si lahko v Narodnem muzeju ogledajo mumijo, egipčanski otroci jih lahko vidijo na tisoče in ena sama torej ne bo spremenila pomena mumij v njihovi kulturi.
Koliko so Slovenci sploh sodelovali
pri izkopavanjih v Egiptu skozi zgodovino, vse do vas?
Glavni prinašalci teh predmetov v naše zbirke so bili avstro-ogrski konzuli, na primer Lavrin in Švegelj, bili so tudi trgovci in zbiralci teh predmetov. Mislim, da niso imeli kake posebne egiptološke izobrazbe, razen dr. Bernarde Perc. Nekoč bi želela podrobno preučiti njeno delo, menda je ostalo še kar nekaj nedokončanega. So pa drugi strokovnjaki, ki delujejo na tem področju, recimo dr. Marko Frelih iz SEM in mag. Tomo Kajfež iz NMS. Tudi Univerza v Ljubljani je pred leti za kratek čas sodelovala z eno od italijanskih univerz pri izkopavanju v Egiptu.
Egiptologije se ne da študirati v Sloveniji. Kaj je specifično za to vedo?
Egiptolog lahko dela zelo različne stvari – preučuje umetnost, mumije, se ukvarja z jezikom … In potrebuje različna znanja. Egiptologija je študij starega Egipta, ključno pa je, da te naučijo egipčanskega jezika in branja hieroglifov. Četudi se sama nisem specializirala za jezikoslovje, moram znati prebrati napise ali formule na amuletih. Jezik je osnova za razumevanje kulture.
