Ko je igralec Dare Valič leta 2016, enajst let po upokojitvi, prejel Boršnikov prstan, je najprej rekel: »Končno!« A hkrati tudi, v najboljši maniri komedijanta: »Celo malo ošaben sem postal te dni!« Te vrste igralec je tudi bil: širokih potez, gromovite postave in gromkega glasu je igral na nasprotja.

Dare Valič se je rodil med vojno, leta 1941, v Bosni in o tem je nekoč povedal: »Z mamo sva šla
na Kozaro, kjer sva dočakala ofenzivo. Priznati moram, da se ne spomnim nič, ampak hodil sem pa že, tako da sva šla z materjo potem kislice jest ... Oba sva preživela vojno, seveda, a so naju ujeli četniki, tako da sva bila potem v neke vrste taborišču. Kolikor se spomnim, je bilo meni lepo. No, potem je bilo konec vojne, prišli so partizani. Pri fotografiranju so nas, shirane majhne otroke nekam skrili, lepe, site četniške otroke pa so kazali kot osvobojene, saj so bili lepši in bolj fotogenični.«

Igra, ne fizika

V 60. letih je v Ljubljani študiral igralstvo, ker mu je sošolec povedal, da »tam ni matematike in fizike, zato sem se začel takoj zanimati za ta študij«. Igral je v različnih ansamblih, od leta 1971 do upokojitve pa je bil stalni član ansambla SNG Drama.

V tem času je predvsem v Drami odigral več glavnih gledaliških vlog, vlogo Tancredija v Vdovi iz Ankone (1972), bil je Murzavecki v Volkovih in ovcah A. N. Ostrovskega (1974) ter Cronin v predstavi Rihardova umetna noga B. Behana (1976). Med druge pomembnejše sodi še vloga Horatia v Shakespearovem Hamletu (1968), bil je Aleksander v Zupanovem Aleksandru praznih rok (1971), Freddy Eynsford - Hill v Pygmalionu G. B. Shawa (1971), Juan v Sodniku Zalamejskem P. Calderona de la Barce (1972), grof Šarm v Gombrowiczovi Opereti (1973), Konstantin v Vanjušinovih otrocih S. A. Najdenova (1974), Jonatan Jeremija v Operi za tri groše (B. Brecht in K. Weil, 1975), Julijan Ščuka v Cankarjevi drami Za narodov blagor (1976) ter Jernej v Zajčevem Vorancu (1980).

Zaigral je tudi v vrsti filmov, ki so kasneje postali klasika, med drugim v Kosmačevem filmu Peta zaseda (1968), v Hladnikovih Belih travah (1976), Duletičevem filmu Med strahom in dolžnostjo (1976), v Klopčičevem filmu Vdovstvo Karoline Žašler (1976) in Bevčevem filmu To so gadi.

O igri na odru in v filmu je nekoč povedal, da mora biti prepričljivost na odru in pred kamero enaka, a da je filmska igra lažja, »ker se lahko kakšna stvar ponovi, na odru pa ni mogoče reči gledalcu – oprostite, bom prizor ponovil«. Razlika je velika, je menil, a igra je igra, če je na filmu, radiu ali televiziji.