Vlasto Kopač je bil ena tistih osebnosti slovenske kulture, katerih delo presega posamezne discipline. Kot študent in sodelavec arhitekta Jožeta Plečnika je sodeloval pri snovanju in gradnji ljubljanskih Žal ter zapornice na Ljubljanici, samostojno pa je zasnoval Pot spominov in tovarištva. Pomembno je prispeval k prenovi Plečnikovih tržnic in Žal, sodeloval pri razvoju Velike planine in se posvečal ohranjanju ljudskega izročila in materialnih sledov preteklosti. Njegovo delo je povezovalo arhitekturo, naravo in družbo.
Načela trajnostnega in sonaravnega razvoja
Po besedah kustosinje in arheologinje Medobčinskega muzeja Kamnik Janje Železnikar je Kopačevo razmišljanje o prostoru danes še posebno aktualno. »Njegovo razmišljanje o prostoru in dediščini je temeljilo na ideji odgovornosti in spoštovanja kulturne krajine. Kopač je prostor razumel kot občutljivo ravnotežje med naravo, arhitekturo in človekovo rabo,« pojasnjuje. Sodobni izzivi urbanizacije, turizma in varovanja narave po njenem mnenju pogosto kažejo prav nasprotno – izgubo občutka za kontekst prostora in njegove omejitve. »Zdi se, da se prevečkrat pozabijo identiteta in zgodovinski značaj mest in krajin ter njihovo razmerje do naravnega okolja.«
Pomemben del Kopačevega dela je bilo tudi zbiranje etnografskega gradiva, ledinskih imen, pripovedk in drugega ustnega izročila. S tem je prispeval k ohranjanju številnih predmetov, zapisov in znanj, ki bi sicer lahko utonili v pozabo. Prav ta skrb za spomin in kulturno kontinuiteto je ena osrednjih niti njegove zapuščine.
Manj znane plati Kopačevega življenja
Kljub obsežnemu opusu je Kopač širši javnosti razmeroma malo znan. Dokumentalistka raziskovalka RTV Slovenija in skrbnica zapuščine Vlasta Kopača Katja Šturm meni, da so k temu deloma prispevale tudi povojne okoliščine. »Že Vlasto Kopač sam je ugotavljal, da mu niso koristile povojne politične in kulturne napetosti, potem ko je bil obsojen in nato rehabilitiran v dachauskih procesih,« pojasnjuje. Po njenem je bila zamolčanost in izrinjenost iz javnega prostora očitna, a se je Kopač kljub temu posvetil delu. »Poudarjal je, da se človek lahko ponovno vključi v življenje le z delom. Priznanje ali javni položaj nista bila primarni merili vrednosti, temveč trajna ustvarjalnost in strokovno delo.«
Pri pripravi projekta so raziskovalci pregledali številne arhive in zbirke, pri čemer so naleteli tudi na manj znane plati njegovega ustvarjanja. Katja Šturm izpostavlja predvsem kartografijo in grafično oblikovanje, ki sta pogosto ostajala v ozadju. »Zbirke so dostopne vsem raziskovalcem, pa vendar se zdi, da je v njih še veliko neodkritega,« pravi. Janja Železnikar pa dodaja, da je Kopač med drugim oblikoval tudi Plečnikovo medaljo, ki jo je pozneje prejel za prenovo Žal in ljubljanskih tržnic.
Raziskovalce je ob pregledu gradiva najbolj presenetil predvsem obseg njegovega ustvarjanja. »Količina je tista, ki osupne. Neverjetno, kakšen opus del je zapustil. Bil je neumoren – v vsakem obdobju svojega življenja je našel pogoje za ustvarjanje,« poudarjata sogovornici.
Bogat družinski arhiv
Pomemben vpogled v njegovo osebnost je omogočil tudi družinski arhiv. Ustvarjal ga je Vlasto Kopač, potem pa skrbno hranila in urejala hči Mojca Kopač. Posebnost letošnjega projekta je tudi način sodelovanja. Po besedah Janje Železnikar je tokrat prvič vzpostavljeno širše sodelovanje več muzejev, ustanov in raziskovalcev, ki se ukvarjajo z različnimi vidiki Kopačevega delovanja. Program dogodkov, ki se bodo zvrstili letos, bo potekal v krajih, ki so bili pomembni za Kopačevo življenje in delo. Vključuje monografijo-zbornik o Vlastu Kopaču, katere temeljni članek je napisala Mojca Kopač in bo objavljen posthumno. Kustosi, konservatorji in raziskovalci bodo pripravili številne razstave, predavanja, vodene oglede kulturne dediščine, projekcije dokumentarnega filma in znanstveni simpozij o njegovem konservatorskem delu. Poseben poudarek bodo namenili tudi njegovemu prispevku k ureditvi Poti spominov in tovarištva, odprtje razstave pa je napovedano za 14. aprila v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje.
