O Melanii ne boste izvedeli ničesar novega

Dokumentarni film Melania, ki portretira ameriško prvo damo Melanio Trump, je svetovno premiero doživel v četrtek, 29. januarja, v znamenitem Kennedyjevem centru (zdaj preimenovanem v Trump Kennedy Center) v Washingtonu. Dogodek na rdeči preprogi, ki so se ga udeležili tudi Melanijin mož, predsednik ZDA Donald Trump, ter številni politični in drugi gostje, je bil zasnovan kot promocijski dogodek ob začetku mednarodnega predvajanja filma.

Že naslednji dan, v petek, 30. januarja, se je film začel redno predvajati v kinih po vsem svetu, tudi v Sloveniji. V Ljubljani je potekala slavnostna premiera, ki smo se je udeležili tudi v uredništvu Dnevnika. Kljub poudarjeni simboliki – filmu o Slovenki, ki je postala ena najprepoznavnejših žensk na svetu – zanimanje občinstva ni doseglo ravni, ki bi jo bilo mogoče pričakovati ob tolikšni mednarodni medijski pozornosti.

Že na premierni projekciji je bilo v dvorani opaziti precej praznih sedežev, podobna slika pa se je ponovila tudi na eni od naslednjih ponovitev, ko smo si film ogledali. Obisk ni bil zanemarljiv, vendar daleč od razprodanih projekcij; prevladoval je vtis zadržanosti, ne pa vznemirjenja ali radovedne množice. Ta občutek ni bil omejen zgolj na Ljubljano. Tudi tuji mediji že več dni poročajo o izrazitem razkoraku med posameznimi mesti: medtem ko so bile nekatere dvorane skoraj prazne, so jih drugod napolnili predvsem politično motivirani gledalci, večinoma starejše občinstvo in podporniki Donalda Trumpa. O tem je poročala tudi medijska hiša CNN, ki je odziv na film opisala kot še en simptom »globoke politične razdeljenosti ameriške družbe«.

Slovensko občinstvo: med radovednostjo in razočaranjem

Čeprav se na ljubljanski premieri in poznejših ponovitvah ni trlo ljudi, je bilo v dvorani čutiti, da občinstvo ni prišlo zgolj iz filmske radovednosti, temveč tudi zaradi širšega fenomena: »naša« Slovenka kot ameriška prva dama, figura, ki je obenem svetovno prepoznavna in hkrati presenetljivo oddaljena. Prav ta dvojnost se je odražala tudi v odzivih po projekciji – film so nekateri doživeli kot zanimiv vpogled v protokolarni tempo, drugi pa kot predvidljivo, vnaprej urejeno pripoved.

»Navdušena sem nad filmom! Nisem si predstavljala, da je biti prva dama tako zahtevno, da potrebuješ toliko energije in organizacije in da si za vse sam,« je po projekciji dejala gledalka Marija. 

Drugi del občinstva je film spremljal precej bolj zadržano in z več distance. »Film je točno to, kar sem pričakoval. Propaganda Velike Amerike. Smo pa vsaj ugotovili, da je Melania prava za Donalda,« je komentiral gledalec Marko. Mlajša gledalka Anja pa je dejala: »Dolgočasen film, ampak obleke pa res zna izbirati!« 

V tem smislu so bila mnenja razdeljena predvsem po osi pričakovanj. Kdor je prišel po »bližnji pogled« na protokol, slog in ritem življenja ob največjih političnih dogodkih, je dobil točno to. Kdor pa je prišel po novo razumevanje Melanie Trump – njenega ozadja, razmišljanja, stališč ali osebne zgodbe – je odšel z občutkom, da film ostaja pri podobi in jo skrbno neguje.

O Melanii ne boste izvedeli ničesar novega

Film Melania spremlja približno dvajset dni iz življenja prve dame pred Trumpovo ponovno vrnitvijo v Belo hišo. Kamera sledi Melanii Trump pri pripravah na inavguracijski teden: pri protokolarnih usklajevanjih, organizaciji dogodkov, prehajanju med obveznostmi, srečanjih s sodelavci ter pri odločitvah, ki spremljajo javni nastop – od scenografije do garderobe. Vmes so nanizani tudi kratki prizori z Donaldom Trumpom, telefonski pogovori, poudarek pa je tudi na filantropskih projektih, ki jih vodi ali podpira prva dama.

Film je vizualno zglajen in zgrajen iz opazovalnih prizorov, ki skušajo ustvariti vtis zakulisja in vsakdanjega ritma prve dame. Gledalec pa pri tem ne dobi širšega konteksta, dodatnih pojasnil ali osebnih razkritij: ni poglobljenih intervjujev, ni vračanja v preteklost, niti nečesa, kar bi resno preobrnilo ali vsaj zapletlo ustaljeno podobo Melanie Trump v javnosti. Če vas zanima predvsem, kako je videti dan v bližini Bele hiše, film to ponudi; če pa iščete novo razumevanje Melanie kot osebe, boste najverjetneje ostali pri že znanih vtisih.

Največja težava dokumentarnega filma – če mu sploh lahko rečemo dokumentarni film v klasičnem pomenu besede, in ne propaganda – je v njegovi popolni nadzorovanosti. Vsak detajl je skrbno zrežiran in premišljen: ne zgodi se, da bi Melanio ujeli brez ličil, v sproščeni ali neurejeni podobi, niti v trenutku, ki bi deloval resnično. Vse je estetsko nadzorovano, zloščeno in usmerjeno v utrjevanje določene podobe.

Film kot celota deluje predvsem kot skrbno zasnovan propagandni projekt: ne le portret Melanie Trump, temveč tudi poveličevalna hvalnica Trumpu in Ameriki. Trump je prikazan kot voditelj brez sence, ZDA pa kot idealiziran simbol moči in veličine, pri čemer film z estetiko, protokolom in izbranimi prizori sistematično gradi občutek, da gre za »zgodbo uspeha«. Ne umanjkajo niti omembe njegovega »prizadevanja« za ustavitev genocida v Gazi. Melanija pa Slovenijo omeni samo enkrat, in še to ponesreči. Kritične distance, dvoma ali refleksije tu ni – ostaja le potrjevanje že obstoječega narativa. Bolj poglobljeno kritiko filma Melania pa boste lahko prebrali v torkovi izdaji Dnevnika.