Bil je tak evforičen čas, ko smo vsi skušali nekaj narediti, in ko je neinstitucionalna umetnost leta 1982 dobila velik del prostorov bivšega dijaškega doma na Kersnikovi 4, ki je imela tudi dvorano, tako da si kulise le po stopnicah odnesel dol, koncertni prostor in disko, kot se šika, in postala je skupni prostor ustvarjalnosti in družbene kritičnosti. In Mare je tam, na hodniku dneve in noči neumorno pilil, žagal, barval, risal, snemal, in na neki način je v tistem alternativnem brbotanju za vse nas vzpostavil vizualni kriterij, ki smo ga intuitivno prepoznali kot izjemnega in se mu nevede skušali približati vsi, muzkonterji, likovniki, gledališčniki.
Študiral je kiparstvo, a to, kar je počel takrat in vse do konca, je daleč presegalo kiparske bregove, bil je igralec, glasbenik, videast, bil je večmedijski in interdisciplinarni umetnik, ki je s svojimi deli zaznamoval slovenski kulturni prostor veliko bolj, kot si je vse do danes zmogla misliti tako umetnostna kot kulturnopolitična pamet. V 80. letih je vrgel občinstvo na rit z novovalovskimi performansi in videi, ki jim takrat, presenečeni nad njihovo abstraktnostjo, brezhibno izvedbo, komičnostjo in hkrati družbeno kritičnostjo nismo znali dati imena; video No more heroes any more iz leta 1992 pa je bil izjemen umetniški odziv na politični cinizem ob jugoslovanski vojni, ki je do danes postal splošno veljaven.
Logičen umetnikov naslednji korak je bila ustanovitev lastne televizije in tako je Marko v ohišjih starih televizijskih aparatov zasnoval svoj program, hkrati pa še kozmos oziroma civilizacijo Plastosov, mehansko-organskih bitij, ki bodo edina preživela tudi v postapokliptičnem svetu; ta je danes pred vrati. Nastali so mesto Katastropolis in drugi ambienti, v katerih se na izjemen način srečujejo otroškost, slikovitost, podobe uničenih civilizacij in njihovi preostanki.
V svoji zadnji veliki razstavi Javka pri Rdeči zvezdi v opuščeni trboveljski tovarni Mehanika je sledil transformacijam kulturnih in družbenih sistemov, se posvetil časovnim kontekstom, rekonstrukcijam in fikcijam. Javka je delovala kot srčno otroško igrišče, kot dom čudaškega dobrodušnega zbiratelja, a hkrati kot zaklonišče poslednjih preživelih. Po eni strani je skrbno dokumentiral vse izginjajoče, od propada držav do rudnikov in elektrarn, na drugi pa reševal in ohranjal vse odvrženo, od starih radijev do igrač. »Zdaj je tu jasno vidna preteklost in nato tranzicijski čas, čas iz režima v režim, iz bratstva in enotnosti v vsi enaki, vsi enakopravni … da bi se danes znašli tu?« je povedal v Trbovljah.
Marko je vedel, videl, znal in čutil preveč, nezmožen vsakršnega eskapizma in zatiskanja oči, obupan nad tem, kar se nam dogaja, človek, ki je družbeno krivičnost občutil dobesedno na koži. Človeško srce pa je krhko. V mojem srcu bo ostal tudi kot izjemen prijatelj, topel človek, zmožen glasnega smeha in tihe sočutnosti, ostala bodo desetletja skupnih pomladanskih počitnic in naših neukročenih otrok, ki so nam uhajali na vse konce, medtem ko nam je on ob splošnem krohotu z ostrimi škarjicami kreiral inventivne frizurice. Vsi, prav vsi ga strašno pogrešamo.
