Maja B. Kranjc je po izobrazbi dramaturginja in klinična psihologinja, v literaturo pa je najprej izraziteje vstopila kot pesnica. Leta 2024 je izdala pesniški prvenec Mreža na dlani, sledil je roman Klopotec, Kjer teče košuta pa je njen drugi roman.
Roman prepleta dve zelo različni perspektivi: glas uporniške slovenske najstnice in izkušnjo mladega begunca. Kako je nastala zamisel, da bi združili prav ti dve zgodbi, in kdaj ste začutili, da med njima obstaja globlja povezava?
Prvi preblisk, podoben ideji, je bil, ko sem med enim od sprehodov v naravi pod skalnim previsom opazila oblačila. Ne vem, kako so se znašla tam, ampak moja prva asociacija so bili begunci. Pogosto zamisli pridejo med potjo, ko se kam peljem, še pogosteje med hojo v naravi. Ta ideja je ostala nekako pozabljena, dokler se ni pojavil drug vzgib, glas gimnazijke, ki beži od doma. Ne spomnim se več dobro, kako se je znašla pri meni, takoj pa sem vedela, da odpira vrata tudi zgodbi o begunstvu, in tako je bila stara zamisel obujena. Na neki način je torej pobegla gimnazijka beguncu odprla vrata v zgodbo. Kako zgodbi peljati vzporedno in morda preplesti, sem odkrivala sproti, med pisanjem.
Glas najstniške pripovedovalke je izjemno prepričljiv, poln humorja, jeze in občutka utesnjenosti. Kako ste gradili njen jezik – ste se pri tem opirali na pogovore z mladimi, na lastne spomine ali predvsem na domišljijo?
Največ prostora ima pri meni domišljija. Možnost, da se lahko zgodi karkoli, komurkoli, kadarkoli, na kakršenkoli način. Vstop gimnazijke je bil hiter, buren, prišla je z jasnim glasom. Mislim, da mi je pisanje olajšalo to, da mi je temperamentno podobna, črpala sem tudi iz spominov na lastne frustracije tega obdobja. Da je zadeva dovolj sodobna, gotovo pomaga stik z mladostniki. Ampak največjo vlogo je odigrala domišljija.
Begunska zgodba temelji na resničnih pričevanjih in časopisnih poročilih. Kako ste raziskovali to tematiko in kje ste čutili največjo odgovornost, da tuje izkušnje ne bi postale zgolj literarni material?
Zgodba sirskega begunca je popolnoma izmišljena, je pa res, da sem za to, da sem lahko pisala, tudi precej raziskovala. Raziskovanje tematike begunstva me je opremilo s pogumom, da o tem sploh začnem pisati. Prebrala sem nekaj knjig, v katerih so bile opisane zgodbe beguncev, poiskala sem različne časopisne članke v zvezi s to tematiko. Zanimalo me je tudi, kako so živeli ljudje med vojno v Siriji.
Nisem se bala, da bi postale tuje izkušnje zgolj literarni material, želela pa sem si, da bi ta material dovolj dobro predelala in vključila v zgodbo. Gre sicer zgolj za posamezne krajše dele, ker se pisanja nisem lotila na način dokumentarističnega romana, ampak sem želela, da zgodba zadiha po svoje.
Vsaka tema po mojem mnenju od pisateljice oziroma pisatelja zahteva določeno mero odgovornosti. V rokah ima orodja, ki omogočijo, da bralka oziroma bralec literarne osebe in prostore dobro spozna. Jim pride bliže. Tako blizu, da se odpre prostor razumevanja in empatije.
Kot klinična psihologinja se pri svojem delu srečujete z zelo intimnimi človeškimi zgodbami. Kako vaš poklic vpliva na vaše pisanje – vam pomaga pri ustvarjanju likov ali morate med obema svetovoma postavljati jasne meje?
Od nekdaj sem pozorno opazovala tako sebe kot druge ljudi. Verjetno me je to zanimanje za notranje pokrajine vodilo k študiju psihologije. Bi pa rekla, da kljub temu, da v službi pridem v stik s številnimi intimnimi zgodbami, zgodbe iz knjig ostajajo tiste, ki bistveno bolj natančno in poglobljeno razprostirajo pokrajine človeške duševnosti, kakor tudi prostore sveta na splošno. Zagotovo pa so znanja in izkušnje s področja dela z ljudmi nekakšen bazen, iz katerega nezavedno jemljem posamezne drobce in jih vključujem v pisanje.
Po izobrazbi ste tudi dramaturginja. Ali se pri pisanju romana kdaj zalotite, da razmišljate skoraj gledališko – skozi dialog, prizore in ritem pripovedi?
Najbrž je to še en vir, iz katerega se napajajo moje zgodbe. Pišem tako, da skozi mene pisanje steče kot nekakšen električni tok ali curek vode. Med samim pisanjem se ne zavedam, katera znanja, veščine ali celo lastne izkušnje uporabljam, to prepoznam šele potem, ko nekajkrat preberem zapisano. Zdi se, da je vse, kar vem, (po)znam in čutim, na voljo, da se uporabi. Tako je verjetno tudi s področjem dramaturgije. Popolnoma me je na primer osupnilo, ko sem ob zaključku drugega romana pregledala poglavja in dojela, da ima skoraj matematično natančno dramsko strukturo. Oba glavna junaka se sočasno srečata z drugimi osebami, ki zgodbo zapletejo, in točno na polovici romana se zgodi vrh, dogodek, ki zaznamuje vse, da se od tam naprej zgodbi prepleteta. Tega nisem načrtovala, v začetku pisanja namreč nisem vedela, kam in kako se bo zgodba odvila, povsem sem zaupala svoji radovednosti.
V knjigi se veliko ukvarjate s spominom, travmo in vprašanjem, kaj človek odnese s sabo, ko izgubi dom. Vas je med pisanjem kakšen prizor ali lik posebej pretresel?
Mislim, da so mi pri pretresljivih prizorih izkušnje dela z ljudmi dejansko pomagale v smislu okrepljene odpornosti pri težkih temah. Ta odpornost ne pomeni, da te stvari ne prizadenejo ali da jih ne začutiš. Pomeni, da si jih sposoben čutiti, ne da bi te preplavile. Če odgovorim na vprašanje – marsikaj me je pretreslo. Zaradi bližine literarnih junakov sem resnične zgodbe beguncev doživljala precej intenzivno. Včasih sem med branjem ali pisanjem tudi zajokala. Potem sem solzo obrisala in pisala naprej.
Pred romanom ste objavljali poezijo in krajša besedila. Kdaj ste začutili, da je zgodba prerasla formo pesmi in zahtevala romaneskni prostor?
Če bi me pred šestimi leti vprašali, ali bom kdaj napisala roman, ne bi znala odgovoriti. So pa bile zgodbe od nekdaj v meni, samo nekako jih nisem znala preliti v obliko. Ni in ni šlo, predvsem zato, ker sem jih tlačila v formo kratke zgodbe. Potem ko sem se že sprijaznila, da bom ostala pri poeziji, pa sem začela pisati in se nisem ustavila. In takrat mi je postalo jasno, da mi s kratko zgodbo ni zneslo tudi zato, ker se je hotelo izpisati precej daljše besedilo, torej roman. Že v otroštvu sem sicer pisala tako pesmi kot daljše zgodbe.
Pisanje in delo klinične psihologinje sta časovno in čustveno zelo zahtevna. Kako sploh nastajajo vaše knjige – pišete načrtno, vsak dan, ali bolj v intenzivnih ustvarjalnih obdobjih?
Moje knjige nastajajo zelo kaotično, v nekakšnih skupkih. Včasih obsedeno pišem več dni zapored, potem pa lahko tudi cel mesec nič. Pišem v časovnih »luknjah«, ko se pojavi priložnost za pisanje, ideje, ki se pojavijo vmes, pa si zapišem ali jih posnamem, da se ne izgubijo.
Kaj je prišlo prej: želja po pisanju ali zanimanje za psihologijo? Ste si že kot otrok predstavljali, da boste nekoč združevali umetnost in delo z ljudmi, ali je do tega prišlo precej nepričakovano?
Najprej je prišla ljubezen do knjig, še preden sem znala brati. Ko so mi brali drugi in sem očarano zrla v liste, ki odpirajo neznane svetove. Bila sem otrok z zelo bujno domišljijo in poudarjeno zavestjo o sebi in svetu. Že zelo zgodaj sem drugim pripovedovala zgodbe, jim pela pesmi. Z bratom, sestričnami in bratranci smo sedeli na peči pri babici ali se drenjali v eni od postelj, pripovedovala sem ali pela, oni so bili moje prvo občinstvo. Uživala sem v tem, da me zgodba oziroma pesem potegne s seboj, da lahko na to potovanje povabim tudi druge. Oboževala sem tudi snovanje lutkovnih in gledaliških predstav, tako da me je ljubezen do branja in gledališča spontano vodila v študij dramaturgije.
Zaradi intenzivne samorefleksije, ki je lahko izjemno naporna, ter podrobnega preučevanja drugih in sveta na splošno je bila odločitev za študij psihologije povsem naraven korak. Ne vem pa, ali sem se takrat zavedala, kaj bom kot psihologinja dejansko počela. Ko zdaj pogledam nazaj, se zdi zelo jasno – v svoji psihološki karieri sem imela ogromno umetniško ali kako drugače nadarjenih pacientov, ki sem jih spodbujala, naj svoje ustvarjalne potenciale, ki so jih večinoma zanemarjali, uporabljajo, razvijajo. Tako je, kot da sem na tihem govorila tudi sama sebi.