Ulica Ramovša ne pozna, čeprav njegov kip pred Narodno in univerzitetno knjižnico že dolgo zre na mimoidoče po ljubljanski Vegovi ulici. Čeprav se po njem imenuje inštitut za slovenski jezik pri ZRC SAZU. Ramovš je bil med ustanovitelji Univerze v Ljubljani, leta 1919 je imel na njej prvo predavanje, bil je dekan Filozofske fakultete, kasneje tudi rektor. Bil je med ustanovitelji slovenske Akademije znanosti in umetnosti leta 1938, postal njen redni član, nato glavni tajnik in na koncu predsednik. Dve leti pred smrtjo, leta 1950, je za znanstveno in znanstveno organizacijsko delo pri Slovenskem pravopisu, izšel je istega leta, prejel Prešernovo nagrado, ki so jo takrat podeljevali tudi za znanstvene dosežke.
Čez slab mesec, 11. oktobra, bo stoletnica rojstva Jožeta Toporišiča, jezikoslovca, profesorja, znamenitega slovničarja. Po njem sta zaenkrat imenovana osnovna šola v Dobovi in priznanje, ki ga za slovenistične zasluge podeljuje Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, letos petič. Tudi Toporišič ima spominsko obeležje v Ljubljani; že tretje leto po smrti, leta 2017, so mu postavili v Foersterjevem vrtu za strojno in filozofsko fakulteto dve veliki namenoma rjaveči spominski plošči, eno s portretom, drugo z njegovim citatom »Mislim, da je treba slovenski jezik raziskovati zato, ker je to naša materinščina, in tudi gledati, da se ohrani za vse čase.« Plošči sta v globokem zavetju drevesnih krošenj in v družbi grafitov živih barv, tako da ju opazijo le redki mimoidoči. Kljub temu bi rekel, da bi ulica Toporišičevo ime poznala. Poleg ikonične, kot se danes reče, slovnice, od katere prve izdaje mineva letos pol stoletja in še danes velja za glavni referenčni priročnik slovenskega knjižnega jezika, je za profesorjevo javno prepoznavnost poskrbelo tudi njegovo delo pri pravilih in slovarskem delu trenutno še veljavnega, a v marsičem preživelega Slovenskega pravopisa, ki se je pripravljal od srede 70. let prejšnjega stoletja naprej in je nazadnje po nekaj vmesnih objavnih etapah načrta pravil (1981) in pravil (1990) izšel leta 2001. Javne prepoznavnosti profesorju niti ni prineslo jezikoslovno delo sámo, temveč bolj neusmiljeno polemično zavračanje sleherne kritike na račun svojega dela in stališč, tako znotraj pravopisne komisije (kjer je na koncu ostal skoraj sam) kot tudi v javnosti.
Danes do 12.00 se lahko na naslov pr.mk@gov.si prijavite na jutrišnji javni posvet o (novem) slovenskem pravopisu, ki ga organizirata Ministrstvo za kulturo in Zveza slovenskih slavističnih društev. Če se prijavite (obvezno), boste najverjetneje predvsem v vlogi poslušalcev dveh pozdravnih nagovorov in petih četrturnih uvodnih prispevkov, saj je za sámo razpravo predvidena samo okrogla ura. To ni pri tovrstnih posvetih na Ministrstvu za kulturo nič posebno novega, saj je bilo tako že nekajkrat pri posvetih na jezikovnopolitične teme. V oči pa bode dejstvo, da med tokratnimi uvodničarkami in uvodničarji ni prav nikogar od tistih, ki so najbolj intenzivno pripravljali in koordinirali tokratno prenavljanje in preoblikovanje pravopisnih pravil knjižne slovenščine. O ozadju tega ste se že lahko poučili v majski in julijski jezikolumni kolega Kreka. Gre za željo po (pre)moči v jezikoslovnih zadevah, kar tudi ni nič novega. Literarni zgodovinar Boris Paternu (Toporišičev vrstnik) je takole označil ozadje znamenite črkarske pravde iz 30. let 19. stoletja, saj veste, razprave o smiselnosti uvajanja novega črkopisa namesto uveljavljene bohoričice: »Tudi če se je razpravljalo o črkopisnih zadevah, to nikdar niso bile samo zadeve črkopisa. Ob jeziku so bile duhovne fronte odprte in oblast v jezikovnih rečeh je bila na Slovenskem oblast visoke vrste.« Velja oznaka tudi za današnje čase?
V demokratični družbi lahko seveda kdorkoli organizira razpravo o čemerkoli. A kakor imajo civilnodružbene ustanove, recimo društva, pravico svoje razprave vsebinsko oblikovati in nanje vabiti goste po svoji volji (dokler ostaja vse v mejah zakonitosti in spoštovanja človekovih pravic in svoboščin), bi morala izvršna oblast pri tem ravnati drugače in poskrbeti za ustrezno zastopanost tistih strokovnih ustanov in oseb, ki se z obravnavano tematiko intenzivno (in izpričano) ukvarjajo. Glede na to, da naj bi bil jutrišnji – zelo okrnjeni – posvet o slovenskem pravopisu menda šele prvi od desetih posvetov ob pripravi novega zakona o slovenskem jeziku, nas lahko skrbi, da se ob jeziku duhovne fronte v nadaljevanju tega mandata ne bodo odpirale – ampak zapirale. Ne gre za to, da bi bile znanstvene in strokovne ustanove odvezane kritike, nikakor ne. Tudi novi pravopis tako glede rešitev kot glede samega delovnega postopka naravnost potrebuje kritični odziv strokovne in širše javnosti, čeprav je že med nastajanjem upošteval in usklajeval različna strokovna mnenja, raznovrstne jezikovne podatke in tudi del javnih mnenj bolj kot katerikoli pravopis doslej.
Po drugi strani pa so današnje usodne fronte slovenstva in človeštva nasploh daleč od zadev pravopisa. Boj za jezikoslovno prevlado je tako bolj vihar v kozarcu vode. Kozarec pa kljubuje orkanskemu viharju umetne inteligence, podnebnih sprememb, naraščajoče družbene neenakosti in izključenosti, usihanja bralne pismenosti in sposobnosti razumevanja kompleksnega sveta, v katerem živimo in drvimo.