Električne kitare, dolgi lasje, kavbojke, plesi in novi glasbeni vzorniki so prodirali v mesto in spreminjali način druženja. Na Jesenicah so nastajali prvi beat in rock ansambli, mladi glasbeniki pa so kljub pomanjkanju opreme in možnosti nastopali, vadili in iskali svoj prostor. Zgodbo tega obdobja zdaj pripoveduje razstava Jeseniška beatlomanija: začetki beat in rock glasbe na Jesenicah (1965–1971) v Mestnem muzeju Kosova graščina.
Razstava predstavlja obdobje, ko je tudi Jesenice zajel novi glasbeni val. V njenem ospredju niso le glasbene skupine, temveč predvsem čas in okolje, v katerem so nastajale. Med letoma 1965 in 1971 so se na Jesenicah tako oblikovali Atomi, Caravelle, Kenege, Pelikani in Termiti, pomemben del glasbenega dogajanja pa so bili tudi plesi in kitariade. »Beatlomanija« torej takrat ni pomenila samo poslušanja tuje glasbe. Nova glasba je s seboj prinesla drugačen način oblačenja, vedenja in druženja. Kot se v svojih spominih na tisti čas spominja Franci Brun, ustanovni član in vodja Caravell, ki je na odprtju razstave postregel tudi z nekaj hudomušnimi anekdotami, so v železarsko mesto prihajali prvi dolgolasci v kavbojkah, z njimi pa nova moda in glasba.
Gledališča in plesi pri Jelenu
Pomemben del zgodbe so bile tudi kitariade. Leta 1969 je ena od njih potekala na Jesenicah, v Gledališču Toneta Čufarja, kar kaže, da mesto ni bilo zgolj lokalna postojanka nove glasbe, temveč je bilo vpeto v širše slovensko dogajanje. Jesenice so se v tem obdobju vse bolj pojavljale tudi zunaj lokalnega okolja. Posebno pomembna je bila zgodba Caravell: skupina je nastopila na prvi slovenski kitariadi v ljubljanski Hali Tivoli in si prislužila zlati »M«. Takrat so jeseniški glasbeniki, ki so bili dotlej znani predvsem domačemu občinstvu, stopili na širši slovenski oder.
Caravelle so bile sicer ena najbolj prepoznavnih jeseniških zasedb tega časa. Njihova zgodba se je začela iz glasbenih sestav, ki so nastopale na različnih prireditvah, pozneje pa se je skupina razvila v eno uspešnejših jeseniških zasedb. Po nastopu na kitariadi je sledil njen vzpon in številni nastopi po Sloveniji in tudi v Avstriji. Drugo pomembno ime so Termiti. Njihova skladba Mesto rdečega prahu je sčasoma postala neuradna jeseniška himna. Razstava jo postavlja ob bok zgodbam drugih skupin, saj je skozi glasbo mogoče spremljati tudi občutek pripadnosti mestu in generaciji.
Zgodovino so rešili spomini
Velik del danes zbranega gradiva bi lahko brez sistematičnega zbiranja izginil. Razstava v Kosovi graščini je nastala na podlagi večletnega raziskovanja, pogovorov z nekdanjimi glasbeniki in drugimi pričevalci ter zbiranja fotografij, predmetov, časopisnih zapisov, avdio- in videoposnetkov. Večino raziskovalnega dela je opravil Ažbe Toman ob podpori Gornjesavskega muzeja Jesenice, pri projektu je sodelovala tudi njihova kustosinja Daša Čopi.
Prav osebni spomini so pri tovrstni zgodovini še posebno pomembni. Uradni zapisi namreč lahko povedo, kdaj in kje je skupina nastopila, precej težje pa zajamejo občutek časa: kaj je pomenilo biti mladi glasbenik v železarskem mestu, kako so ljudje sprejeli dolge lase in novo glasbo ter kakšen pomen je imel večer, ko je skupina prvič stopila na oder. Razstava zato ni le pregled skupin in njihovih nastopov, je tudi zgodba o generaciji, ki je skozi glasbo dobila nov način izražanja, v Kosovi graščini pa tako lahko vidimo tudi njihove inštrumente in denimo obleke, v katerih so nastopali.
Danes se zdi samoumevno, da lahko glasbo poslušamo kjer koli in kadar koli, mladi glasbeniki pa lahko opremo in vzornike iščejo po spletu. V šestdesetih letih je bila pot precej drugačna. Glasba je do ljudi prihajala prek radia, plošč in koncertov, do opreme pa ni bilo preprosto priti. Zato je bilo za nastanek vsakega novega ansambla potrebnega precej več entuziazma. Jeseniška scena je kljub temu pokazala, da tudi mesto, ki ga je zaznamovala predvsem industrija, lahko razvije živahno mladinsko glasbeno kulturo. In prav v tem je širši pomen jeseniške beatlomanije: ni bila zgolj lokalna kopija britanskega ali ameriškega rocka, temveč način, kako je svetovni glasbeni val dobil svojo jeseniško različico.