To pa še zdaleč ni edino odkritje Šprajčeve ekipe. V trinajstih sezonah arheološkega rekognosciranja, ki ga je vodil v južnem in srednjem delu mehiške zvezne države Campeche na Jukatanu, so odkrili že vrsto prej neznanih arheoloških najdišč, tudi pomembne politične in verske centre. Šprajčevo delo je sicer že vrsto let osredotočeno na mezoameriško arheologijo in arheoastronomijo.
Je običajno, da arheolog tako kar najde neko starodavno mesto ali potrebuje
tudi veliko sreče?
V glavnem ne gre za srečo, ampak za sistemsko iskanje na osnovi nekih indikatorjev. Nekoč smo delali z lokalnimi informatorji, ljudmi, ki poznajo svoje terene, ko pa smo začeli leta 2000 delati v zaščitenem naravnem parku Biosferni rezervat Calakmul, kjer smo delali tudi zdaj in kjer je vsakršno poseljevanje in izkoriščanje naravnih virov že dolgo prepovedano, je takih pričevalcev malo. So se pa nekateri ljudje še spomnili časov, ko so tam drvarili ali nabirali drevesno smolo za izdelovanje žvečilnega gumija, imenovano čikle. Teren smo začeli raziskovati s pomočjo letalskih fotografij, ki jih je v 90. letih 20. stoletja dala posneti prav uprava biosfere. Ker so to stereofotografije, stereopari, je mogoče s stereoskopom videti tridimenzionalno sliko – in na njej se vidi marsikaj. Recimo kakšne večje ruševine naravnost štrlijo, četudi so preraščene. Zadnja leta delamo s pomočjo lidarskih podatkov, ki se pridobijo z zračnim laserskim skeniranjem. Virtualno lahko odstranimo vso vegetacijo in vidimo goli relief. Težava je seveda, kako priti do tja.
Ker gre za tisoč let star gozd?
Tako je. Običajno smo si pomagali s starimi kolovozi, ki so jih še pred ustanovitvijo biosfernega rezervata uporabljali drvarji, v letošnjem primeru pa ni bilo sploh nobenih poti in smo morali pot skozi gozd najprej izsekati za terenske štirikolesnike, ki smo jih najeli, nato pa pot nadaljevati še peš. Ko so Maji to območje zapustili, očitno tja ni bilo nikogar več. Nič torej ni naključje; sem in tja najdemo kaj po naključju, sicer pa je to zelo organizirano iskanje. Treba je imeti metodologijo, razočaranja pa tudi niso redka.
Lidarska tehnologija je bila torej ključna za letošnje odkritje?
Tako je, nič se ni vedelo o naselju, dokler nismo naročili laserskega skeniranja. Vedelo se je, da območje, kjer so bile velike bele lise na arheološki karti, ne more biti prazno, zato ker bi bilo nenavadno, če je bilo okrog vse tako gosto poseljeno.
Kdo vse je v ekipi?
To so mehiški arheologi in delavci. Vrsto let je bil z nami geodet dr. Aleš Marsetič z našega inštituta, zadnje tri sezone pa doktorski študent Vitan Vujanović. Ekipa šteje približno petnajst ljudi, vključno z dvema kuharicama. Terenska sezona traja okoli dva meseca; to je nekako čas, ki ga dopuščajo finance. Potrebna je tudi fizična in mentalna zdržljivost. Dela potekajo v sušnem in najbolj vročem obdobju, ko se temperature povzpnejo tudi krepko nad 40 stopinj Celzija, in jih je treba zaključiti najpozneje junija, ko se začne deževna doba. Takrat namreč obsežna mokrišča poplavijo in postanejo neprehodna. Sprašujejo me, kako so potem lahko tam živeli Maji. Takrat je bilo gozda malo, ker so ga izkrčili, in mnoge naselbine so bile med seboj povezane, tudi s cestami.
Ime mesta Minanbé ste si arheologi izmislili. Ni nobenih virov, ki bi izpričevali, kako se je nekoč mesto dejansko imenovalo?
Kako so se neka najdišča imenovala, vemo le, če so tam kakšni hieroglifski napisi, ki pa pogosto ne omenjajo samega imena naselja. Za sorazmerno malo teh njihovih mest vemo, kako so se nekoč imenovala. V našem primeru smo našli nekaj napisov, ampak so zelo erodirani ali poškodovani. Arheološko najdišče lahko ima neko ledinsko ime ali pa ime po bližnjem kraju, če pa takega kraja ni, si ga pač moramo izmisliti. In tradicija je taka, da ime namiguje na kakšno karakteristiko najdišča ali celo na okoliščine ob samem odkritju. To so pred nami počeli že drugi. Lahko je ime v španščini, lahko pa v jukatanskem, majevskem jeziku, ker zveni malo bolj originalno. Ker torej ni bilo nobenih kolovozov, smo mesto v majevskem jeziku poimenovali Minanbé, kar pomeni brezpotje ali »ni poti«.
V čem se Minanbé razlikuje od drugih najdišč, ki ste jih našli že prej?
Samo najdišče je srednje velikosti, našli smo že veliko večja mesta, zato bi sploh težko rekli, da je to mesto. Gre za samo 15 hektarjev površine: nekaj stavbnih skupin, nekaj trgov, prisotna je monumentalna arhitektura, ruševine piramidalnih templjev, palač. Največja struktura sega več kot dvajset metrov v višino, kar ni posebno veliko.
To pa ni edino najdišče, ki ste ga odkrili letos, kajne?
Dokumentirali smo še eno, veliko večje najdišče, ampak tega v resnici nismo odkrili mi. Zanj so domačini že vedeli, niso pa poznali obsega in mnogih podrobnosti. Gre za ogromno najdišče, saj samo mestno jedro z monumentalno arhitekturo obsega več kot en kvadratni kilometer. To mesto leži daleč od današnjih naselij. Na analize še čakamo.
S tem odkritjem boste javnost še podrobneje seznanili. Kaj pa vas je pri odkritju Minanbéja najbolj presenetilo? Posebej izstopa recimo stela s prizorom obglavljenja in letnico 849.
To, da smo našli toliko klesanih spomenikov, kar je za majhno najdišče neobičajno. Mnogi so bili polomljeni, očitno zato, ker so v nekem trenutku, že proti koncu klasičnodobnega razcveta, torej v 9. ali 10. stoletju, tja prišle neke druge skupine. To so bili prav tako Maji, z drugimi prepričanji, in so te njihove spomenike prelamljali, premikali, uničevali. Verjetno so prišli s severa, kar lahko sklepamo po drugih najdiščih. Takratna migracijska kriza in druge težave so kmalu pripeljale do propada mnogih držav v osrednjih in južnih jukatanskih nižavjih.
Najbolj neobičajno pa je bilo, da so ti spomeniki – kar štirinajst stel in oltarjev smo našli – večinoma postavljeni v vrsto na nekakšni aveniji, ki je povezovala centralni del mesta s severnim delom. Na spomenikih smo našli že dva datuma, eden je iz sedmega stoletja, drugi je iz devetega stoletja, to je bil čas, ko je to mesto živelo. Že po sami arhitekturi pa lahko sklepamo, da je mnogo starejše, iz začetka našega štetja. Več bodo povedale analize keramike, ki smo jo nabrali na najdišču. Keramika je najbolj občutljiv indikator časa in povezav, ki so jih posamezna naselja imela z drugimi, saj so se keramične mode zelo spreminjale in bile lokalno pogojene.
Očitno pa je bilo to tudi kar pomembno politično središče, ker je imelo toliko spomenikov s hieroglifskimi napisi in reliefnimi upodobitvami. Eno največjih majevskih mest, Tikal v Gvatemali, jih ima štirideset, še večji Calakmul v Mehiki pa 120; ampak to so bila ogromna mesta. Domnevamo, da je pomen Minanbéja mogoče pripisati učinkovitemu poljedelstvu in trgovanju s sosednjimi območji. Veliko je tudi kompleksov z nizkimi in ozkimi platformami, ki so najverjetneje služili kot tržnice.
Koliko so sicer ta majevska najdišča oropana?
Nekatera so bolj izropana, druga manj, odvisno od tega, kakšna in kako intenzivna je bila dejavnost v zadnjih desetletjih. Kjer je bilo veliko izkoriščanja lesa in kjer so veliko hodili nabiralci smole, tam so bolj izropana. Na območjih, ki so bila s tega vidika manj zanimiva ali teže dostopna, je roparskih izkopov sorazmerno malo. V Minanbéju nismo zasledili niti enega. To je bil prvi tak primer in zato veliko presenečenje.
Se bodo raziskave prihodnjo sezono še nadaljevale?
Tega ta hip ne vem. Najprej moramo obdelati in objaviti dosedanje rezultate. Sicer pa je marsikaj odvisno od financerjev. Letošnje raziskave je financirala Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost RS, dodatna sredstva so prispevali Milwaukee Audubon Society in KJJ Foundation iz ZDA ter slovenska podjetja Adria kombi, AL ars longa in Artos.
Ste arheoastronom. Kaj to sploh je?
Po izobrazbi sem seveda arheolog, arheoastronomija pa je posebna specialnost znotraj arheologije, s katero se tudi ukvarjam. To je tisti del arheologije, ki se ukvarja z vsemi vidiki življenja, ki so nekako povezani z opazovanjem neba. Ne gre le za pravilno astronomsko znanje, po katerem se Maji posebej odlikujejo, temveč tudi za razna verovanja in mite, ki so prisotni povsod, saj tudi takšna pojmovanja prispevajo k ustreznemu razumevanju družbe, ki jo preučujemo; tudi naše, saj še danes ljudje verjamejo v astrologijo, berejo horoskope, čeprav nimajo nobene znanstvene osnove.