Včeraj je na svojem domu na Kontovelu pri Trstu umrl ugledni tržaški književnik Miroslav Košuta, vsestranski kulturni ustvarjalec in prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo leta 2011, ki je s svojim delom močno zaznamoval tako zamejski kakor tudi ves slovenski prostor. Deloval je na različnih področjih, od literature in založništva do medijev in gledališča.
Miroslav Košuta se je rodil 11. marca 1936 v Križu pri Trstu, na študij pa se je odpravil v Ljubljano, kjer je na filozofski fakulteti diplomiral iz primerjalne književnosti in literarne teorije. Kot novinar in urednik se je nato za nekaj let zaposlil na RTV Slovenija, proti koncu 60. let pa se je vrnil v Trst, kjer je bil najprej tri sezone dramaturg v Slovenskem stalnem gledališču (SSG), pozneje pa delal za Založništvo tržaškega tiska in bil med drugim tudi glavni urednik mesečne revije Dan. Leta 1978 je postal ravnatelj in umetniški vodja SSG, kjer je v naslednjih dveh desetletjih zapustil globok pečat – v gledališču je ostal vse do upokojitve in vanj prinesel drugačen pogled na repertoar, na program pa sta močno vplivali tudi njegova strast do ruske dramatike in zaljubljenost v Cankarja; spomine na to obdobje je zbral v knjigi Oder med sanjo in stisko (2018).
Nagovarjal vse generacije
Literarno pot je začel že v mladosti. Prve pesmi je objavil v srednješolskem glasilu Literarne vaje, v Primorskem dnevniku pa svoje prve kratke zgodbe. Skozi več kot šest desetletij je nato izdal vrsto pesniških zbirk – prvo, Morje brez obale, leta 1963, zadnjo, Epi v gramih, pa lani. Njegova lirika se je napajala zlasti v tržaškem in kraškem svetu, je impresionistična, mediteransko razgibana in intimistično erotična, pogosto pa tudi trpko razmišljujoča o slovenstvu (denimo v zbirki Pričevanje iz leta 1976), smrti in nostalgiji, kot v zbirkah Odseljeni čas (1990) in Pomol v severno morje (2001).
Velik del svojega ustvarjanja je posvetil mlajšim bralcem, pisal pa je tudi radijske in gledališke igre, gledališke songe, pripovedi, epigrame, kritike, eseje in radijske komentarje ter prevajal leposlovje iz italijanščine in španščine. Čas zgodnjega otroštva ter mladosti je popisal v avtobiografiji Mornar na kozi, medtem ko je spomine na ljubljansko obdobje strnil v knjigi Na zmajevih krilih. Za svoj bogati ustvarjalni opus je prejel vrsto nagrad, med njimi zlatnik poezije, Levstikovo nagrado za življenjsko delo, zlato značko Borštnikovega srečanja ter malo in veliko Prešernovo nagrado.