Projekt Zvočna nevidna hiša, s katerim se bo Slovenija v razstavnih prostorih Arsenala predstavila na 61. umetnostnem beneškem bienalu, temelji na malo znani epizodi evropske zgodovine: začasni leseni džamiji, ki jo je leta 1917 postavila avstro-ogrska vojska v Logu pod Mangartom blizu slovenske severozahodne meje. Objekt so med prvo svetovno vojno zgradili za bošnjaške vojake, ki so se borili na soški fronti, delovala pa je kot del vojaške infrastrukture cesarstva.
Po vojni je zgradba kmalu izginila, za njo pa je ostalo le nekaj fotografij in v prostoru tudi do nedavnega ni bilo nobenih sledi. V fizičnem pogledu je zgodovina džamije zelo kratka, vendar kot je dejal eden od članov skupine Nonument Group Miloš Kosec, ima džamija še eno zgodovino, ki se začne veliko pozneje.
»Leta 1990 je bila prva izmed najdenih fotografij, črno-bela fotografija nasprotja med ikonično alpsko scenografijo pogorja okoli Mangarta in na prvi pogled tujo, nenavadno, eksotično, orientalsko – seveda uporabljam zaznamovane termine – džamijo v prvem planu, predstavljena v ravnokar odprtem goriškem muzeju,« je dejal umetnik. In ob tem dodal, kako je ta fotografija postala katalizator tako lokalnega kot nacionalnega in širšega zanimanja za pozabljeno zgodbo, kot tudi za vse druge pomene, ki so se začeli nalagati na takrat že prerasel travnik. Nove identitete pa so tako naselile na travnik, ki je na prvi ogled nem.
Kar je po letu 2000, kot je še povedal Kosec, »z novimi paradigmami tako imenovanega spopada civilizacij in novih nestrpnosti izkazalo zanimanje za takrat že zelo zgovoren travnik tako s stališča iskanja tujosti in drugačnosti kot skozi razumevanje, da smo nekdaj živeli v državah, ki so bile zelo odprte in vključujoče ter so za vse svoje državljane poskrbele v duhovnem in materialnem smislu«.
Prostor s sledmi družbenih sprememb
Kot je še pojasnil Kosec, projekt slovenskega paviljona razpira preizpraševanje, kako je lahko nem in na prvi pogled prazen prostor, kjer ni več niti ruševin, postal tako zgovoren. »Kako lahko neka izginula hiša sproducira tako različne, včasih nasprotujoče si, včasih zelo vključujoče in včasih izključujoče narative. Kako nas prostor določa, čeprav je na prvi pogled videti, kot da v tem prostoru ni nič. Potem ko prisluhnemo – in v tem projektu je sluh ključen čut –, ugotovimo, da je travnik poln življenja in zgodb, ki bolj kot o času pred 100 leti govorijo o današnjem času.«
Džamijo, katere temelje so na travniku za eno od hiš nedavno odkrili z arheološkimi izkopavanji in ki je bila leta 2025 uradno vpisana v register nepremične kulturne dediščine RS kot spominsko območje, skupina Nonument Group interpretira kot nonument: kraj s pomenom, ki se je spremenil zaradi družbenopolitičnih sprememb.
Raziskavo so začeli z obiskom travnika
Raziskavo za projekt so po besedah članice skupine Neje Tomšič začeli z obiskom travnika in njihovim odzivom nanj, kar je bilo nato ključno za vse nadaljnje estetske odločitve snovanja paviljona. Med raziskavo pa so člani Nonument Group, med njimi omenjena umetnica, Miloš Kosec in Nika Graber, ter znanstvena svetovalka pri projektu Anja Zalta izvedli številne intervjuje, izbrani odlomki iz teh pogovorov pa so objavljeni v katalogu, ki je zelo pomemben del projekta in so tudi osnova za pesem ter zvočno instalacijo v paviljonu. Ti pogovori, v katerih so sodelovali raziskovalec prve svetovne vojne in prvi pisec o džamiji v Logu pod Mangartom Vinko Avsenak, vodja območne enote Nova Gorica Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije Ernesta Drole, mufti Nedžad Grabus, aktivist, antropolog in publicist Ahmed Pašić ter številni drugi, pa soočajo različne poglede na objekt in njegov pomen v današnjem času. Ker paviljon naseljuje zvočna instalacija, so izvedli tudi raziskavo zvočne podobe lokacije in terensko snemanje.
Kot je še izpostavila Neja Tomšič, v paviljonu manj govorijo o zgodovini džamije, temveč so v ospredju njihove refleksije prostora in njegove zgodbe, medtem ko se katalog izčrpno posveča pomenu džamije, refleksijam in raziskavi.
Prostor kontemplacije in pomiritve
Po besedah članice Nonument Group Nike Grabar so pri snovanju projekta težili k temu, da ustvarijo prostor kontemplacije in pomiritve, varen prostor, kjer »lahko premislimo o določenih vsebinah, o katerih v tem frenetičnem, živem, kontroverznem nasilnem svetu ne moremo premišljevati na dostojen in human način«.
Za postavitev paviljona, kjer so uporabili ostanke z zadnjega arhitekturnega bienala, pa je umetnik Martin Bricelj Baraga dejal, da se obiskovalec znajde v neskončnih ruševinah, zasliši korake in je povabljen k naselitvi obrisa tlorisa džamije, ki predstavlja prostor kontemplacije.
Slovenski projekt se navezuje ne tematski okvir bienala
Kot je izpostavila kustosinja Nataša Petrešin - Bachelez, se slovenski projekt navezuje tudi na tematski okvir bienala In Minor Keys, ki ga je oblikovala njegova glavna kustosinja Koyo Kouoh. Poudarila je, da »smo s projektom slovenskega paviljona v skorajda intimnem in povsem neposrednem dialogu, saj je srž projekta večglasna in večsmerna zgodba o ruševinah kot metafora za nenehno iskanje človekovega dostojanstva v času civilizacijskih ruševin«.
Dodala je še, da tema letošnjega bienala vabi k upočasnitvi in poslušanju tišjih, manj izpostavljenih zgodb, ki pa imajo izjemno moč pripovedi ter izjemno moč pri spreminjanju določenih diskurzov v sedanjost. In takšne so tudi zgodbe, ki jih že ves čas pripovedujejo Nonument Group tako z intervencijami v javnih prostorih kot instalacijami v umetnostnih institucijah.
Ministrica za kulturo Asta Vrečko, ki opravlja tekoče posle, je poudarila, da je tema projekta zelo aktualna, hkrati pa zadeva tako našo kulturno zgodovino kot prihodnost.
Odprtje slovenskega paviljona bo 6. maja. Umetnostni bienale v Benetkah bo za širšo javnost odprt od 9. maja do 22. novembra.