Slavc naj bi se imenovala neka nova ustanova, Slovenski avdiovizualni center, toda ta ptičja prispodoba ni zrasla le iz njene kratice, marveč je zapisana v sami ambiciji njenega zakonskega predloga, ki se je namenil »sedanja razmerja na področju slovenskega filma postaviti na glavo izključno zato, da se slovenski film in filmska kultura končno postavita na noge« – torej ne gre le za kakšnega slavčka, ki bi spet nekaj čivkal o slovenskem filmu, marveč za nič manj kot za neke vrste feniksa, s katerim bi slovenski film znova oživel.
In to naj bi se zgodilo zlasti s pomočjo tako imenovanih zunajproračunskih virov. Ti naj bi bili nekakšna injekcija, ki bi slovenski film prebudila iz komatoznega stanja, v katerega ga je spravil njegov glavni skrbnik, se pravi proračunski vir. Ta resda usiha na vseh koncih, a če se omejimo le na njegovo napajanje kulturno-umetniškega področja, je vendarle dejstvo, da je glede filmskega najbolj usahnil (za produkcijo je preostalo komaj tri milijone evrov na leto). Tako se je slovenski film znašel v neki imperativni situaciji: manj ko ga je, boljši mora biti. In ta imperativ tudi že deluje: lani je bil najboljši film prav tisti, ki je bil tudi najcenejši (Razredni sovražnik).
In od kod naj bi prišla ta injekcija, se pravi, kateri pa so ti zunajproračunski viri? To so nacionalna in komercialne televizije, kinematografi (Kolosej, Cineplexx, Kinodvor), distributerji (Blitz, Cenex, Cinemania in drugi) in telekomunikacijski operaterji (Telekom, Simobil, Telemach in tako naprej) – vsi ti naj bi prispevali določene deleže (od enega do pet odstotkov) svojega dohodka za filmsko produkcijo. Podobno ureditev imajo tudi v številnih evropskih državah, toda v Sloveniji je, kot kaže, ta zamisel neprenosljiva ali nesprejemljiva. V zadnjih 14 letih sta že propadla dva zakonska poskusa z zunajproračunskimi viri za filmsko področje in tudi tretjemu, torej letošnjemu s Slavcem, ne kaže dosti bolje. Še preden je ministrstvo za kulturo letos februarja predstavilo ta zakonski predlog, so se že oglasili telekomunikacijski operaterji in zahtevali njegov umik, ker da z določilom, ki zahteva njihov prispevek za financiranje filmske in avdiovizualne dejavnosti, vsiljuje »dodatno obremenitev njihove panoge s strani področja, ki s samo dejavnostjo telekomunikacij ni neposredno povezano«.
Dva izmed drugih predlaganih zunajproračunskih virov, komercialni televiziji Pop TV in Kanal A, pa nista ostali le pri načelnem protestu, ampak sta svoj odpor zoper vlogo takšnega vira za sofinanciranje filmske in avdiovizualne dejavnosti naslovili kar na ustavno sodišče. V pritožbi sta zapisali, da bi »aktivno financiranje kinematografske dejavnosti v javnem interesu iz dobička zasebnih gospodarskih družb pomenilo nesorazmeren poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude«, vrh tega pa še »prikrito obdavčitev svobodnega izražanja«. Ta pritožba je našla utemeljitev v prvem odstavku 74. člena ustave, ki zagotavlja svobodno gospodarsko pobudo, in ustavno sodišče je ugotovilo, da 17. člen predlaganega zakona o Slovenskem avdiovizualnem centru »prekomerno posega v pravico do svobodne gospodarske pobude« in ga je zato razveljavilo. V zakonskem predlogu je torej razveljavilo člen, ki je uvajal zunajproračunske vire za filmsko področje. V obrazložitvi svojega sklepa je ustavno sodišče še spomnilo na to, da je država z zakonom o uresničevanju javnega interesa na področju kulture že sprejela zavezo, da zagotavlja pogoje za filmsko produkcijo.
Kar z drugimi besedami pomeni, da je zakon o Slavcu na točki svoje glavne »novosti« ali najpomembnejšega razloga padel. Vprašanje pa je, ali res samo zaradi sklepa ustavnega sodišča oziroma »kapitalističnega egoizma« obeh komercialnih televizij, ki nočeta nič prispevati za slovenski film. Pa saj to ni bilo prvič! Ustavno sodišče ni odločilo nič drugače kot pred štirimi leti, ko sta se obe televiziji pritožili zaradi enakega razloga, torej »prisilne« vloge zunajproračunskega vira za filmsko produkcijo, ki jima jo je nalagal predlog zakona o Filmskem centru (tedaj le v višini dveh odstotkov televizijskega letnega dobička, po novem zakonu pa naj bi jih bilo pet).
Kaj naj rečemo? Namreč na račun ministrstva za kulturo: če nočemo niti pomisliti na to, da za štiri leta star sklep ustavnega sodišča ni vedelo, pa v njegovi nameri z zunajproračunskimi viri pogrešamo vsaj taktičnost, če že ne racionalnost. Komercialni televiziji v svoji pritožbi ne ugovarjata le temu, da se jima krati pravica do svobodnega razpolaganja z dobičkom, marveč se jima prav tako ne zdi prav, da bi svoje sofinanciranje filmske produkcije morali izvesti prek javnega razpisa, pri tem pa upoštevati merila in postopke, ki jih določa Slovenski filmski center. Ali se vsaj glede tega ministrstvo za kulturo ne bi moglo dogovoriti z obema televizijama, preden je prišlo na dan s svojim zakonskim predlogom? Kaj pa, če bi bili ti televiziji vendarle pripravljeni vlagati v filmsko produkcijo, če bi to lahko počeli po svojih kriterijih? Po mojem mnenju so na Pop TV kar zavistni, da je Paniko producirala nacionalna televizija.
Odkar je znano, da je s sklepom ustavnega sodišča zakonski predlog ministrstva za kulturo na točki zunajproračunskih virov padel, se o Slavcu več ne govori. A dejansko zadeva še ni povsem umaknjena ali pospravljena v predal. Nekaj se še dogaja v zvezi z drugo »novostjo« zakonskega predloga: Slovenski avdiovizualni center oziroma Slavc namreč ni le pesniško preimenovanje obstoječega Slovenskega filmskega centra, marveč njegova ukinitev oziroma združitev s filmskim studiem Viba film. V zvezi s tem se torej še nekaj dogaja, in sicer v obliki ministrskih ogledov prostorov Vibe, v katere bi lahko namestili zaposlene na Filmskem centru. Teh sicer ni veliko, a tudi praznih prostorov na Vibi ni prav dosti. Če ti ogledi kažejo na namero ministrstva, da bi vendarle še kaj »iztržilo« od svojega zakonskega predloga, pa še ni jasno, ali je v načrtu samo preselitev Filmskega centra na Vibo ali pa bi ta pomenila tudi institucionalno združitev. Kar pa niti ni tako pomembno kot to, kar se namesto novega zakona nakazuje kot novo dejstvo na filmskem področju: namreč to, da je »več« (finančnih virov za filmsko produkcijo) ne le pristalo na »slabem istem« (torej skopem proračunskem viru), marveč se utegne celo spreobrniti v »manj« (denimo manj neodvisnih producentov ali vsaj tistih med njimi, ki imajo najete prostore na Vibi, če bi se vanje vselili uslužbenci Filmskega centra). Razen če ne gre za to, da se zadeva preobrne na glavo zato, da bi se Viba znova postavila na noge kot to, kar je nekoč že bila – edini slovenski filmski producent.
