Saša J. Mächtig, arhitekt in oblikovalec: Kiosk, ki potuje z duhom časa

Najdemo jih na povsem nepričakovanih koncih sveta – eden je merilna hišica na smučišču Mt. Buller v Avstraliji, sredi Berlina iz njega postrežejo kavo in rogljičke, na mejnem prehodu Jelšane so v treh zasebne menjalnice, še več jih je po državah nekdanje Jugoslavije, veliko na Poljskem in drugje po Evropi. Našli bi kakšnega na Novi Zelandiji, Japonskem in v Iraku. Eden stoji tudi na zasebnem vrtu v Trnovem v Ljubljani, enega pa so spomladi odpeljali na retrospektivno razstavo na univerzo ETH v Zürich in bo pozneje služil za postrežbo hitre prehrane v univerzitetnem kampusu. Devetega maja je še eden pristal na Times Square v New Yorku kot informacijsko središče festivala NYCxDESIGN, ki so ga posvetili humanizaciji urbanega prostora. To je že Mächtigov tretji kiosk na Manhattnu.

Saša Mächtig je oblikoval še nekatera druga danes kultna dela, od kontroverznega svetlečega letnega paviljona kavarne Evropa na Ajdovščini v Ljubljani do modularnega sistema postajališčnih zavetij Euromodul, s katerim so opremili Ljubljano in številna druga mesta po Sloveniji in Jugoslaviji, kjer še delujejo. Še pred K67 si je zamislil legendarne, s pesmicami Milana Jesiha opremljene koške za smeti Žaba, pa prve zbiralnike koristnih odpadkov Ekos, telefonske dušilnike, omarice za oglaševanje kinoprograma. Pri tem je zanimivo, da so njegove modularne strukture vedno posebnost in del širšega sistema urbanističnega ter komunalnega urejanja z neskončno prilagodljivimi variacijami. Na februarski bienalni razstavi Arhitektura Inventura 2019 je v Cankarjevem domu – po Ars Electronica – Ecology Technology of Techno Mind v Linzu – že drugič predstavil nov sistem modularnih večnamenskih modulov K21.

Tako ga lastnika Martin in AnneMe deklarirata. Stoji na širnem dvorišču nekdanje secesijske tovarne nalivnikov Pelikan iz 19. stoletja. Zdaj tam deluje visokotehnološko globalno podjetje Mykita, ki izdeluje očala in jih prodaja po vsem svetu. Kiosk je na Ritterstrasse postal nekakšen »meeting point«, v prvih oglasnih sporočilih je bil oglaševan kot »the right point of meeting« ali kot »ena rešitev za vse probleme«, kar je za moto pogovora z mano v znani berlinski knjigarni ProQM izpostavila teoretičarka dr. Elke Beyer. Govorila je o »treh življenjih«, ta izhodišča pa sem potem nadgradil na februarski razstavi Arhitektura Inventura 2019 kot »Tri življenja in eno«. Prvo kot objekt z zgodbo v ozadju; drugo je tisto, kar je v knjigah, kot ikona, kot art objekt; tretje je v obnovah, oživljanju, reciklaži, ponovni uporabi; in »eno«, torej četrto z novim sistemom K21, ki ga lahko razumemo v dialogu z zgodovino ali kot prehod iz tradicije v tranzicijo.

Ko sem se februarja 1969 vrnil s služenja vojaškega roka, star sem bil 28 let, je proizvodnja kioskov že stekla. Kmalu za tem sem se udeležil svetovnega kongresa združenj za industrijsko oblikovanje ICSID v Londonu in se po naključju srečal z uredniki takrat najbolj kompetentne strokovne revije na svetu, Design iz Londona. Pokazal sem jim posnetke prve promocije večje prostorske kompozicije kioskov na glavnem trgu v Ljutomeru. Barvita rdeče-črna modularna kompozicija je bila že na prvi pogled v trendu eksperimentalne arhitekture tistega časa. Pritegnila je pozornost urednikov, fotografije so zadržali, na dogodek pa sem skoraj pozabil, ko je aprila naslednje leto prišel zavoj z najnovejšo številko revije, na platnicah pa čestitka glavne urednice. Med drugim je zapisala, da »bo zanimivo videti, ali bo Mächtig sposoben odpeljati sistem K67 korak naprej, nadgraditi enote, pripeti spiralne stopnice in to imenovati bivališče«. Naj spomnim, da je leta 2003 umetnica in arhitektka Marjetica Potrč v Moderni galeriji zgradila dvonadstropno hišo iz elementov K67 – simbolno kot južnoameriško palafito.

Po izidu članka v Designu je prišlo vabilo iz MoMA. Vodilni kustos za arhitekturo in oblikovanje Emilio Ambasz je kiosk uvrstil v kolekcijo oblikovanja 20. stoletja in ga klasificiral kot »environments/okolja«. Takrat je že pripravljal veliko razstavo Italy – New Domestic Landscape za leto 1972, na katero je, med izdelke široke potrošnje, uvrstil tudi naročene vizionarske prototipe industrijsko oblikovane mobilne arhitekture vodilnih italijanskih arhitektov srednje generacije. Kiosk pa je lepo sedel tudi v kontekst kritike arhitekture omenjenih Italijanov in mlade generacije nasploh do nastajajoče družbe spektakla. Do te sem bil kritičen že leta 1969 v eseju Metamorfoze, ker smo takrat v kompleksnih industrijskih pristopih in modularnosti videli prihodnost, smer, v katero naj gresta arhitektura in industrijsko oblikovanje.

V transportu kioskov smo skozi leta postali specialisti (smeh). Lani je kiosk na Manhattan pripotoval po morju kot eksponat za razstavo H konkretni utopiji: arhitektura v Jugoslaviji 1948–1980, ki je bila na ogled do januarja. Prenovili so ga sami v svojih restavratorskih delavnicah. Zanimivo je, da je MoMA jugoslovansko arhitekturo uvrstil med kapitalne dosežke moderne dobe, pri nas pa se mi zdi, kot bi se teh dosežkov sramovali. Kiosk K67 je obiskovalce pričakal že na vhodu na razstavo, v tematskem sklopu Vsakodnevno življenje in materialna kultura Jugoslavije pa je bil izpostavljen kot primer oblikovalske izvirnosti tržno usmerjenih industrijskih izdelkov, ki so bili del potrošniške družbe tedanje skupne države. Slovenski izdelki na razstavi so se odlikovali po odličnosti in bili primerljivi s takratnim zahodnim potrošniškim blagom.

Zadnji kiosk je v enem kosu priletel na Letališče JFK 28. aprila, v noči na 9. maj pa so ga postavili na »popku sveta«, kot pravijo Times Square, ki ga dnevno prečka pol milijona ljudi. Že ob enih ponoči so mi poslali dronsko sliko, najprej embaliranega kioska, za tem pa še slečenega. Kiosk je bil del velikega dogodka NYCxDESIGN, na katerega me je januarja, tako rekoč zadnji hip, povabila Victoria Milne, menedžerka Times Square Design Lab. Ker nisem vedel, kje bi se dalo dobiti za obnovo primeren kiosk, ji nisem ničesar obljubil. Vmes sva se srečala še v ETH v Zürichu na otvoritvi razstave Kiosk K67 – Metamorfoze sistema, ki jo je zasnovala Maja Vardjan z ekipo iz Muzeja za arhitekturo in oblikovanje (MAO). Kiosk za New York je potem daroval Tuš oziroma domžalska občina, v Avtoličarstvu Marije Plut so ga prenovili, k transportu v trupu največjega transportnega letala pa je pripomogla slovenska izpostava podjetja Kuehne + Nagel.

Prvi kiosk so obnovili na pobudo Pošte Slovenije, da bi v njem prodajali prvo serijo spominskih poštnih znamk. Vivo Catering ga je potem odkupil in zdaj stoji ob Dunajski cesti v Ljubljani. Naslednjega, kot dediščino v Info funkciji, so obnovili za pospeševalni center v BTC. Eden je bil obnovljen za zbirko v MAO ob moji retrospektivni razstavi leta 2015, lani pa so obnovili še dva, enega za Berlin in enega za Zürich. Trije so še v programu LPT in za tri se zanima Pošta Slovenije. Kioske so samoiniciativno obnavljali tudi posamezniki v Londonu, Varšavi, Weimarju, Stuttgartu, Ljubljani. Nekaj kioskov še vedno uporabljajo na gradbiščih, enega ima KD Prostorož na eksperimentalnem »terenu« za gradbeno ograjo na Masarykovi, uporablja se tudi kot nadzorna točka v UKC pri Dermatovenerološki kliniki. Forma Viva trenutno enega opremlja za nostalgični »hot dog na poti«, ki ga bodo marca umestili na Vodnikov trg na ljubljanski tržnici.

Moral bi biti, povezan z okoljskimi vprašanji. Oblikovanje ni spektakel, je resno in odgovorno delo. Družbi prinaša koristi, lahko pa ima škodljive posledice, pri katerih oblikovalski soodgovornosti ne moremo ubežati. Primer tega je oglaševalska nekultura, ki se rakavo razrašča po Sloveniji. Geslo Thomasa Watsona jr. »dober dizajn je dober posel« je treba razumeti kot umeščanje dizajna v poslovno delovanje. Je ključnega pomena, pri nas pa smo svoje dragocene blagovne znamke od osamosvojitve naprej zapravljali drugo za drugo.

Vsekakor in očitno. Inovativna uporaba novih tehnologij mi je omogočila novo inventivno konstrukcijo, a zato potrebuješ nekaj domišljije. S kombinacijo induktivne in deduktivne poti, ki sem se je učil pri svojem mentorju prof. Edvardu Ravnikarju, sem razumel konceptualno formo – oblika je bit in bit je oblika. Invencija modularnega K67 je bil prebod dveh cevi, ki ga ne moreš preoblikovati v uporabno obliko in prostor, če nimaš tehnološkega znanja. Oblikovanje je humanizacija tehnologije za določen namen, ki je usmerjen k udobju bivalnega ali delovnega prostora. V zgodovini gre ves čas za to, kar je opisal Norman Foster: »Ko je človek zapustil votlino, je iskal nove tehnološke rešitve.« Največja sreča je, ko psihične in fizične potrebe uporabnika zadovoljiš brez privolitve v slabe kompromise in popuščanja pri načelih.

Študentom sem vedno govoril, naj imajo pred očmi dve vrsti uporabnikov. Eni so uporabniki kot mi, vi, oni, jaz, ti, on(a), ki bodo izdelek kot predmet ali prostor uporabljali neposredno. Proučiti je treba uporabnikov značaj, psihologijo, sociološki okvir, nato tehnologijo, tehniko. Prostor uporabnika in predmeti, ki ga obkrožajo, naj bodo v harmoniji. Potem rečemo, da je nekaj dobro, da nas zadovoljuje, pomirja.

Na drugi strani pa delamo za uporabnika – naročnika, od katerega pričakujemo, da vidi čez kratkoročne cilje in dobiček. Rešitev je dobra, če preživi. Večkrat pa prej odlične rešitve premaga tehnološki razvoj, zato sta Savnikov odličen telefon presegli tehnologija in ergonomija uporabe, Kraljevega Rexa pa ne. Človek se v smislu sedenja ni dosti spremenil, nista se spremenili njegova antropologija in fiziologija. Sicer pa mora oblikovalec, projektant upoštevati tri načela, ki jim sledi naročnik: ali je predlog uresničljiv, ali je zaželen in ali ga je mogoče realizirati v sprejemljivem razmerju med vložkom in dobičkom.

Proizvodnjo je uničil pohlep, mene so pometli iz območja odločanja, na koncu pa so propadli iz banalnih razlogov. Toda nekateri naročniki so vizionarji.

Ko so mi v podjetju rekli, naj določim barvo, sem jim pokazal radio-fotoaparat podjetja Brionvega, ki je ravno prišel na trg, in rekel, naj bo take barve. V šestdesetih, po izbruhu tehnologije sintetičnih materialov, je bilo praktično vse rdeče. Plastika je zelo povezana z barvo. Najprej so bile zanimive bazične barve, torej tudi rdeča. Italijani so najbolj ponoreli za plastiko.

Poliester so izumili že med drugo svetovno vojno v ZDA in v šestdesetih letih smo pri nas že vedeli zanj, za njegove sposobnosti in kapacitete, tehnologijo, ki jo je treba uporabiti. In potem sem dobil inspiracijo, da prebodem dve cevi in ju preoblikujem v uporabno obliko notranjega prostora. Ta križni element je bil baza, iz tega pa se je nato razvil modularen sistem.

V tistem času je bila rast modulov v arhitekturi tema, o kateri je razmišljal kar velik del naprednega arhitekturnega sveta, zlasti v Angliji in na Japonskem, rekli smo jim metabolisti. Razmišljali so v zelo velikem merilu, o celotnih novih mestih, kako zadovoljiti zelo veliko število ljudi. Pot arhitekture je šla skozi industrijsko proizvodnjo, pri čemer je bila dober zgled industrijska proizvodnja serijskih proizvodov. Sam pa sem pogledal z druge plati: ostal sem pri majhnem merilu in naredil mini modularno arhitekturo, ki pa lahko raste, teoretično tudi neomejeno. To smo dokazovali z različnimi kombinacijami, tudi z multifunkcijo.

Preprosto, imeli smo potne liste in smo potovali. Tiste rdeče, da, in šli smo lahko, kamor smo hoteli. Bili smo brez mej. Brez vizuma smo lahko šli v 64 držav tega sveta, le v ZDA in Rusijo ni bilo mogoče iti. Kot mlad fant pa sem hodil tudi k sorodnikom v Trst, saj je vladala trstomanija. Vse, kar si potreboval, si dobil, le v vrsto si se postavil. Imeli smo avtomobile in tudi to je bila svoboda. Jugoslavija je celo sama spodbujala industrijsko proizvodnjo avtomobilov po licencah in ti avtomobili so bili namenjeni za domači trg.

Nikoli. Na začetku kariere, preden sem leta 1984 postal profesor na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO), sem imel s kolegi zasebni biro. Takrat je trg dobro deloval, uspešni smo bili na natečajih in tržišču. Ne vem za to, da bi bil kdo od kolegov v partiji ali politiki in zato privilegiran. Oblast je imela v načrtu velike gradnje, stanovanjska naselja, vrtce, šole, Cankarjev dom, podjetja so bila odprta za dobro oblikovanje.

Oblikovanje kot stroka je splet različnih kompleksnih strok, o tem so govorili že Platon, Sokrat in Aristotel. Za to pa moraš imeti zelo veliko znanja. V stari Grčiji je moral arhitekt plačati, če se je zgradba, ki jo je zasnoval, podrla.

(smeh) Ne. Pokriti je moral strošek. Na našem področju imamo tri polja znanosti – imamo čisto znanost, eksperimentalno in aplikativno znanost. In arhitektura gre od spodaj navzgor, kar pomeni, da aplikaciji znanja lahko sledi eksperiment, ta pa je tisti, zaradi katerega nekateri dosežejo svetovno slavo, kot sta jo recimo Zaha Hadid in Rem Koolhaas. Eksperimentirali so in uspelo jim je. Leta 1999 sem si v Guggenheimovem muzeju v New Yorku ogledal veliko razstavo ob 30-letnici dela Zahe Hadid, takrat je bila že slavna. Ves čas je verjela v svojo vizijo arhitekture skozi slikarstvo, se izživljala z velikimi abstraktnimi slikami, ki so bile neke vrste sporočilo v arhitekturi, in delala je tako, kot vsak dober arhitekt, torej od žlice do mesta. Eksperimentirala je in bila inventivna in inovativna. Podobno samosvoj je bil angleški arhitekt Norman Foster ali pa danes podjetje Herzog & de Meuron.

Tudi sam sem eksperimentiral. Ampak ko eksperimentiraš, moraš vedeti, ali je neka ideja izvedljiva. Imeti moraš končni cilj, da bo tvoj predlog uspešen. Zame so bili izziv recimo predlogi, da se v urbanističnem smislu sistemsko reši kaotična situacija v mestni cestni mreži.

Bolje bi se bilo vprašati, ali bi moja konceptualna ideja zanimala podjetništvo, biznis. Industrija je konservativna, je kompleksen sistem, sposoben proizvajati, a mora imeti izdelek, s katerim preživi na konkurenčnih tržiščih. Z Gorenjem ali nekdanjo Muro kot industrijo ni nič narobe, vprašanje pa je, kako so se kot industrija znašli na globalnem konkurenčnem tržišču.

Vse, ki poznajo odlike uspešnega K67, zanima tudi novi K21, ki je sinteza starega, preizkušenega in novega. Konceptualno, tehnološko in funkcionalno uvaja novosti. Večdesetletne izkušnje obstoja v globalnem prostoru niso zanemarljive, a jih je treba prebaviti in nadgraditi v novi situaciji. Modularni sistem po videzu in zmogljivostih presega svoj pramodel, rešitev nedvomno zvišuje konkurenčno rentabilnost, ima dragoceno prepoznavnost branda, vnaša napredne tehnološke rešitve, razume družbeno in okoljsko odgovornost, osebne potrebe ter duh časa.