Rezultat je bil monumentalen: 83 nemirnih, zrnatih podob, strnjenih v knjigo Les Américains (v Franciji jo je 1958 prvi natisnil Robert Delpire), leto zatem pa še v ameriško različico The Americans (1959). Kot je oznanil umetnik Ed Ruscha: »Osupljiv, prelomen trenutek!«
Velja za najžlahtnejšo fotografsko doto, velemojstrsko delo, enega najpretresljivejših portretov ZDA. K tej zbirki žalostink (tako v uvodnem zapisu beatnik Jack Kerouac) se človek vedno znova vrača, še posebej takrat, ko Amerika postane nerazumljiva in tuja.
Ko se vrata odpro
Frank se je fotografskih veščin najprej uril v Zürichu, kjer se je rodil 9. novembra 1924 premožni judovski družini, očetu Hermannu in mami Regini. Šola ga ni zanimala; poleg narave in športa je njegovo najstniško pozornost pritegnil le še sosed – g. Segesser, fotograf in retušer – pri katerem je leta 1941 zaprosil za pripravništvo. Zaključek tega neformalnega treninga je bila Frankova prva (ročno izdelana) knjiga 40 Fotos, unikaten portfelj. Toda Švica mu je dala še eno lekcijo: spoznanje, da buržujsko življenje ni zanj. Sreča mila, da so se v njihovi družini vsi učili angleško in da je bilo 6-mesečno popotovanje po Združenih državah tako rekoč obvezen del odraščanja. »Triindvajset let sem imel, ko sem se prvič znašel v Ameriki,« je povedal za Guardian v enem redkih intervjujev. »Pojma nisem imel o svetu. Še tega nisem vedel, kdo je homoseksualec. V Švici sem videl samo eno temnopolto osebo – žensko. Stal sem sredi Times Squarea in se počutil, kot da sem končno vstopil v resnični svet.« Kot bi se odprla vrata, je rekel v dokumentarcu Leaving Home, Coming Home (2005). »Bil sem svoboden. In ta občutek mi je bil všeč, zelo mi je bil všeč!«
Pisalo se je leto 1947; Amerika je prebivalstvo hranila s Trumanovo doktrino in instantnim potrošniškim snom. A v svetu umetnosti so se dogajali tektonski premiki: Edwin Land je izumil kamero Polaroid; Dizzy Gillespie se je pripravljal na svoj prvi koncert v Carnegie Hallu, Tennessee Williams na premiero predstave Tramvaj Poželenje, Robert Capa in kompanjoni pa so v Parizu ustanovili Magnum, legendarno fotografsko agencijo.
Medtem si je Frank s Hasselbladom in knjižico domače izdelave priskrbel delo pri Harper's Bazaarju. Kreativni direktor revije je bil nad njim navdušen, zato ga je še dodatno spodbujal v inovativnih pristopih. Toda švicarski samotar se med manekenkami ni najbolje počutil. Dal je odpoved in se prepustil najboljši učiteljici – poti. Ko se je po šestih mesecih iz Peruja in Bolivije vrnil v New York, je usoda pred njega posedla še Mary Lockspeiser, mladoletno slikarko, s katero se je leta 1950 (na veliko grozo staršev) poročil in si ustvaril družino. »Nihče ni razmišljal o karieri, zavarovanju, nakupu velike hiše. Živeli smo za trenutek in se mu sproti prilagajali,« se je spominjal.
Črno-belo ponižanje
V naslednjih letih se je kar nekajkrat odpravil v Evropo, kot da bi hotel utišati dvom o izbiri nove domovine. Pariz, denimo, je bil prelep, je vzklikal v omenjenem filmu, očaran nad svetlobo, arhitekturo, cvetjem… Tudi London je bil krasen fotografski poligon: vzvišeni bankirji na širokih ulicah, za ozadje pa angleško vreme in veličastne stavbe. »Popolnoma so me ignorirali, kar je super za fotografa,« je pravil režiserju Geraldu Foxu. Toda potem ga je v Walesu pričakal strahoten pretres: srečanje z rudarji, bedo. Življenje v pravkar nacionaliziranih premogovnikih je imelo z londonskimi mogotci le eno skupno točko: črno barvo. Slednja je dominirala tudi Frankovim knjižnim novostim iz tiste dobe: zaročnemu darilu za Mary (Mary's Book, 1949) in knjigi z naslovom Black White and Things (1952).
Po vrnitvi v Veliko jabolko sta ga čakala skupinska razstava The Family of Man v Muzeju moderne umetnosti in snidenje z Walkerjem Evansom. »Bil sem njegov šofer,« je zaupal novinarju Seanu O'Haganu. »Ni hotel, da vidim, kako dela, a vseeno sem se od njega veliko naučil.«
Walker mu je napisal tudi priporočilno pismo, ki ga je Robert oktobra 1955 priložil prošnji za umetniško štipendijo. Utemeljitev projekta je zvenela preprosto: »Rad bi fotografiral Američane. Kako poteka njihov vsakdan in kaj počnejo ob nedeljah; njihovo realnost in sanje, videz njihovih mest, velemest in cest. Vse, kar jih obkroža – kjerkoli in vsepovsod.«
In tako so s pomočjo Fundacije Guggenheim nastali Les Américains. »Spremenili so tok fotografske zgodovine 20. stoletja,« trdi umetnostna zgodovinarka Sarah Greenough, ki v National Gallery of Art v Washingtonu bdi nad njegovo največjo muzejsko zbirko. Ne le da so njegove fotografije prikazovale dotlej spregledano – obedovalnice, bencinske postaje, pokopališča, ljudi z roba… – bil je tudi prvi, ki je v družinski intimi videl motiv in razvil močno vizualno orožje – metaforo.
»Najbogatejša in najbolj izvirna serija fotografij o Ameriki,« je sklenil Walker Evans. »Kakšna kruta dežela!« je komentiral Frank. Politično kastrirana, prežeta z rasizmom, potrošništvom, osamljenostjo, zlaganostjo.
A uradne kritike mlademu Švicarju niso bile naklonjene. MOMA knjige sploh ni hotela dati na police; v reviji Popular Photography so priobčili, da je »nesrečnež Ameriki nadel grdo masko«, ugleden kritik Minor White pa je pristavil: »Ponižanje nacije!« Drznil si je namreč obelodaniti zastavo, največjo ameriško svetinjo, scefrano in zamazano. Ne čudi, da so ga v Detroitu aretirali; Jud s fotoaparatom ne more biti nič drugega kot komunistični vohun, so sklenili. In kar je še: bentili so nad tehničnimi »pomanjkljivostmi«: »Zabrisane, zrnaste podobe, površna ekspozicija, neravni horizonti in vsesplošna nemarnost.«
Frank je le skomignil z rameni: »Ko potuješ, se veliko naučiš.«
Kar deset let je trajalo, da je art establišment dojel veličino njegovega dela. A takrat se je že oprijel filmske kamere, kar trideset eksperimentalnih, dokumentarnih, avantgardnih filmov je ustvaril. Omenimo le dva, Pull My Daisy (1959), ki ga je soustvaril z beatniškimi legendami (Ginsbergom, Kerouacom, slikarko Alice Neel…) in Cocksucker's Blues (1972), portret Rolling Stonsov med ameriško turnejo, ki ga je Jagger prepovedal javno predvajati.
Umik v meditativno fotografijo
Po takšnem kreativnem izbruhu je duša potrebovala mir, zato se je z drugo ženo, umetnico June Leaf, leta 1971 odselil v Kanado – v vas Mabou na otočku Cape Breton v Novi Škotski. Tam ga je narava pokorila: morje, veter, tišina, vsakodnevna repeticija in daleč naokrog nikogar in ničesar. »Le kako naj odgovorim na to,« se je nekoč vprašal in se kmalu lotil eksperimentov s polaroidi – diptihov, triptihov, praskanja besed na negative… »Hotel sem pokazati, kako se počutim,« je skušal pojasniti, s sklonjeno glavo, zlomljenim glasom. Smrt hčere Andree v letalski nesreči, shizofrenija in smrtonosni tumor sina Pabla… take bolečine človek ne more ubesediti.
Bržkone se je tudi zato izogibal slavi, blišču, izobilju, predvsem pa novinarjem in fotografskim kameram – kdo bi mu zameril. Sovražil je pretvarjanje in tudi dajanje nasvetov, čeravno je nekajkrat izpostavil intuicijo kot glavni adut dobrega fotografa.
Pri njegovem ustvarjanju je bila ključna še ena postavka: resnica. Vedno in povsod jo je iskal, pa najsi je imel v rokah Leico, Olympus, Instax ali kaj drugega. Menda je fotoaparate puščal vsepovsod, zatlačene med knjige, lončnice, suvenirje…, da so ga na stara leta presenečali in vabili k delu. Na jesen življenja ga je bilo mogoče v newyorški soseski Bowery pogosto videti pred zelenimi vrati na ulici Bleecker. Bojda je včasih ure in ure je posedal v natikačih, naslonjen na palico – kot bi se hotel pred smrtjo nagledati življenja.
Ko sem se leta 1994 na (doslej največji) retrospektivi v National Gallery of Arts prvič srečala z njegovim opusom, nisem imela pojma, kdo je Robert Frank. Pogled tujca v srce nacije je zvenel obetavno, a ni ga, ki bi me lahko pripravil na migrantovo resnico. Na nedokončane stavke, mojstrsko kadrirane črtice, razgaljena mesta; na krute pretrese, samotno, surovo usodo. Na globoko spoštovanje do tistih z roba, na ranljivo (samo)podobo spomina.
In če velja ob Frankovi smrti izreči katero izmed njegovih resnic, naj bo ta za slovo: »Vedno najprej prisluhnite z očmi in šele nato poglejte.«
