Kakor se, zdaj že kot odrasla oseba, vsake toliko zruši tudi Nora, ki jo prvič uzremo v zaodrju norveškega narodnega gledališča, kjer sredi paničnega napada beži pred ekipo sodelavcev, ki jo poskušajo spraviti na oder. Zaradi občutka, da ne more dihati, raztrga obleko na sebi, a jo kostumografka hitro pokrpa z lepilnim trakom in Noro potisne pred občinstvo. Še ena razpoka, ki zunanjim opazovalcem ostane prikrita, nevidna, medtem ko v notranjosti krha in podira same temelje njene biti. Dokler materina smrt družinske hiše ponovno ne zapolni z ljudmi, ki pridejo Nori in njeni sestri Agnes izreč sožalje. Prostori nenadoma zaživijo ob pijači, hrani in živahnem pretoku družine, prijateljev in sosedov, dokler skozi vrata ne stopi veliki patriarh družine in uveljavljen filmski auteur Gustav Borg, čigar prisotnost Noro nemudoma destabilizira in se kot sol boleče usede na odprto rano.
Gustav, ki ga v eni najboljših vlog svoje kariere upodobi Stellan Skarsgård, je pred desetletji zapustil družino, da bi lahko neobremenjeno gradil svojo kariero. Torej snemal velike filme, ljubimkal z igralkami ter ne izgubljal časa z obiskovanjem šolskih predstav in ustvarjanjem toplih družinskih večerov. Nore, zdaj poklicne igralke in prvakinje državnega gledališča, še ni videl igrati na odru in Agnesinega moža in sina praktično ne pozna, zato ni presenetljivo, da sta hčeri do njegove prisotnosti sprva zadržani. Odnos med njimi je hladen in odtujen, poln potlačene jeze in nerazrešene žalosti do človeka, ki jih je v otroštvu zapustil. In tukaj v ospredje stopi glavna premisa filma, ki jo Trier mojstrsko odstira in po plasteh lušči pred nami. Linearna struktura prostora in časa se prelomi ter nas v brezhibno odmerjenih montažnih sekvencah povabi v razdrobljene koščke spominov, ki jih za svojimi stenami hrani hiša in ki se počasi spletajo v vse jasnejšo sliko generacijske travme, ki zasleduje njene prebivalce.
Ko Gustav ob naslednjem srečanju pred Noro postavi svoj novi scenarij ter ji pove, da je naslovno vlogo spisal zanjo, ga hčerka brez večjega premisleka zavrne. Prepričana, da poskuša ostareli in deloma pozabljeni režiser s pripenjanjem njenega imena zgolj lažje priplezati do javnega financiranja, scenarija niti ne prebere. Zakaj bi tudi ga, ko pa z očetom nista sposobna imeti niti normalnega pogovora. Tako si ta poišče drugo igralko, mlado hollywoodsko zvezdnico, ki jo v subtilnem pomežiku Bergmanovi Personi nato počasi preoblikuje v najbližjo različico svoje hčerke. Vseeno pa se mladi zvezdnici vloga, v katero sta neizbežno vpeti tudi hiša in norveška nacionalna zgodovina, nenehno izmika. V zidove hiše se navsezadnje zapisujeta tudi ujetništvo in mučenje Borgove matere, pripadnice protinacističnega gibanja, ki si je leta kasneje v eni izmed sob vzela življenje ter ustvarila izvirno razpoko, ki se je počasi razširila na Gustavovo otroštvo in se iz njegove nepredelane, nepremostljive in neubesedljive žalosti nato dokončno zasidrala v Nori.
Trier med Noro in njeno babico nežno vzpostavlja vzporednice ter čez most, ki ga postavlja med njuni življenji, razvija svojo tezo dedovanja travme. Hiša je kot DNK, v katerem preteklost nikoli ne neha obstajati; v katerem se zrcalijo in odmevajo ljudje, ki so živeli pred nami, kakor se zrcalijo in odmevajo med stenami prostorov, četudi jih vsaka generacija zapolni z drugačnim vzdušjem, strukturo družinskih članov in pohištvom. Režiser se ob tem tenkočutno sprašuje, kako izplavati iz nerazrešenih družinskih odnosov, tihih zamer in trpke žalosti, ob čemer pa si nikoli ne dela utvar, da bo desetletja odtujenosti in samotne melanholije katarzično rešila velika umetnost. Očetov scenarij je šele prvo prepoznanje, da razpoka sploh obstaja – in do njenega popravila je še dolga pot.