Prvič režiram v jeziku, ki ga ne razumem

Prvič so me povabili k ustvarjanju predstave z igralskim ansamblom, ki ga vnaprej nisem poznal, sem pa s seboj pripeljal scenografa in kostumografa Jean-Louisa Badeta, s katerim sodelujem že 25 let. V Slovenijo nisem prišel z že izdelanim projektom, vedel sem le, da se želim navezati na vašo folkloro, kot izhodišče pa sem izbral figuro kurenta. Ko sem imel vsaj približno idejo, kaj iščem, so mi slovenski sodelavci začeli nositi razne tekste slovenskih pisateljev, pesnikov, tudi popevk. Vse skupaj sem navezal na Artaudov esej Gledališče in kuga, ki med drugim omenja igro Tis Pity She's a Whore Johna Forda, v kateri je opisan incest med bratom in sestro. Tako sem povezal kurenta, Artauda in Johna Forda, česar doslej najbrž še nihče ni naredil. Vendar je vse to postavljeno v predstavo v različnih momentih.

Na videz je nastal nekakšen kaos, ampak sam sem vzpostavil linijo, ki med seboj povezuje raznolike elemente. Ena stvar vodi do druge, ta do tretje in tako naprej. Skupna sekvenca je na neki način cikličnost oziroma pomlad kot simbol začetka nečesa novega, ponovnega rojstva, k čemur pa spada tudi smrt starega. Zame je vse skupaj povezano, vendar ne na neki logični ravni, temveč na ravni asociacij, ki pa naj bi bile univerzalne. Na oder so v številnih scenah istočasno postavljene zelo različne stvari. Denimo medtem ko ima Artaud svoj govor, moški poje partizansko pesem. To dvoje je seveda čudna kombinacija, saj je na eni strani govor o smrti in kugi, na drugi pa energična in patriotska vojaška pesem o čudoviti domovini, a prav zato ti da misliti, za kaj pravzaprav sploh gre. Gledalci se bodo zelo težko izognili temu, da ne bodo gledali in poslušali obojega naenkrat ter na tak način iskali povezav. Upam, da jih ne bodo iskali le v umu, temveč kot celovite osebnosti. Morda pa bodo razočarani, da predstava nima niti zgodbe niti sporočila. Nekaj torej odprem in ne zaprem.

Marsikoga bo moj pogled na slovensko folkloro najbrž precej vznemiril, saj sem nekatere stvari namenoma napačno interpretiral ter med seboj pomešal, vendar sem to storil, da bi ustvaril fiktivno vzdušje. Gledalcem bodo predstavljene večinoma znane stvari, a bodo te obenem dobile tudi novo podobo in obravnavo. Veliko je kompleksnih prispodob, sestavljenih iz več plasti. Tako denimo kurent nastopa kot ženska.

Folklora na neki način spominja na Disneyland. Tako kot so originalnemu mišku Mikiju, ki je bil v stripovski obliki lahko tudi hudoben, odvzeli slabe stvari, je folklora skozi generacije dobila tendenco, da je treba nasilne elemente odstraniti, saj velja negovati le dobro. Kurent je bil nekdaj zelo agresivna figura, vendar so mu po drugi vojni odvzeli to lastnost in pustili le tiste prijetne. Figura torej nima več enakega pomena, kot ga je imela izvirno. Zato je bil nekdaj kostum kurenta rezerviran le za moške, sedaj pa ga nosijo tudi ženske in otroci. Velik del moje predstave tako govori o očiščevanju ikon in prispodob skozi čas. Računam pa tudi, da bo razkritje kurenta kot ženske pomenilo moment presenečenja, saj večina nanj še vedno gleda kot na moški lik. Percepcija gledalcev se bo torej spremenila.

Predstava je na trenutke resda precej fizična, ampak daleč od koreografije v klasičnem pomenu besede. Vključil sem zelo enostavne gibe in nedovršeno koreografijo, kakršno je običajno mogoče videti v kabaretskih predstavah ali muzikalih. Sebe najprej smatram kot igralca in režiserja in ne kot koreografa ali plesalca.

Začetne vaje so potekale v angleščini, nato pa smo postopoma vse več vadili v slovenščini, saj sta približno dve tretjini teksta kot tudi vse slovenske pesmi v tem jeziku. Problem je, da na vajah težko sledim vsem detajlom. Seveda igralcem zaupam, a se vseeno sprašujem, ali vse delajo prav. Predvsem imam težave, ko gre za intonacijo in interpretacijo čustev, saj se to lahko v angleščini ali francoščini sliši povsem drugače. Običajno prosim slovenske sodelavce, da mi kaj prevedejo oziroma prenesejo informacijo, ali je v interpretaciji dovolj jeze, dovolj žalosti… Vsekakor je to zame nova izkušnja, saj prvič režiram v jeziku, ki ga ne razumem.