Priznava, da je pri prevajanju slovenskih avtorjev neprecenljivo predvsem to, da jih povečini lahko pocukaš za rokav in vprašaš, kaj so s svojimi besedami želeli povedati. "Prevajalski cilj je dosežen šele, ko pesem deluje enako v obeh jezikih. Pri slovenskem in ruskem bralcu se morajo ob branju ali poslušanju nekega dela sprožiti podobni občutki," še pojasni sogovornica.
Perkovskaja, ki je prejela štipendijo Foruma slovanskih kultur za študijsko bivanje v Ljubljani in trenutno stanuje v rezidenčnem stanovanju JSKD, je prepričana, da je iz slovenščine v ruščino vredno prevesti vsako delo, ki odraža stanje nekega določenega časa, pa čeprav sama prevajalske projekte izbira precej spontano in se nemudoma, ko v naši literarni skrinji naleti na kaj zanimivega, tudi loti dela. Pri našem jeziku se ji zdi najbolj zanimivo dejstvo, da kljub tako majhnemu številu govorcev premore več narečij in je manj koherenten kot ruščina, ki jo govori okoli 150 milijonov ljudi. Opaža pa tudi, da je slovenščina najbolj razgibana, ko išče izrazje za hribovit svet.
Kako ste pravzaprav pristali v slovenskemu jeziku?
S slovenskim jezikom sem se spoznala pred tridesetimi leti na osrednji moskovski državni univerzi Lomonosov, ki nudi študij slovenščine že štiri desetletja. Čeprav so me jeziki od zmeraj zanimali, je bila takrat slovenščina zame neki povsem nov svet. Izbira tega študija je bila namreč tako rekoč naključna, a se je kasneje izkazala kot izjemno dobra. Na univerzi smo se sicer učili še nekaterih drugih južnoslovanskih jezikov, zaradi česar sem na začetni ravni marsikdaj med seboj pomešala slovenske, hrvaške ali srbske besede.
Predvidevam, da v Rusiji slovenščine ne govori ravno veliko ljudi, čeprav sta si jezika do neke mere podobna.
Ko sem sama začela študij slovenščine, je naša skupina štela osem študentov, toda postopoma je število posameznikov, ki so se zanimali za slovenski jezik, naraščalo. Povpraševanje po vašem jeziku se je povečalo predvsem po tem, ko se je Slovenija osamosvojila. Takrat so namreč jugoslovanska predstavništva nadomestila slovenska, pa tudi nekaterim poslovnežem se je zdelo smiselno priučiti se vašega jezika. Priznam pa, da s prevajanjem slovenske literature v ruščino ni mogoče preživeti, temveč je to zame bolj popoldanska obrt.
Glede na to, da ima Rusija izjemno bogato literarno dediščino, koliko se tamkaj sploh zanimate za literaturo tako majhnega naroda, kot smo Slovenci?
Ko neka založba ponudi prevod slovenskega dela, ta nikoli ni spregledan, ampak je v javnosti vedno opazen neki odziv. Tisti mediji, ki spremljajo literarno dogajanje, so zagotovo poročali denimo o izidu antologije slovenske poezije ter na to temo ponudili tudi komentar. Res je, da naklade prevodov slovenskih del običajno niso visoke, saj povečini znašajo okoli tisoč izvodov, vendar je vaša literatura precej iskana med tamkajšnjimi strokovnjaki. Povpraševanje po slovenskih knjigah torej zagotovo obstaja, je pa težko reči, kolikšno je zanje zanimanje med širšo množico. Resnejše sodelovanje med slovenskimi literati in ruskimi prevajalci je bilo v bistvu zagnano šele pred kratkim, zaradi česar še ni čas za tovrstna ocenjevanja. Sodobna slovenska literatura pravzaprav sploh še ni imela prave priložnosti, da bi se pri nas dodobra uveljavila.
Kakšne odzive pa so doživeli literarni večeri nekaterih naših književnikov v Moskvi?
Po mojem mnenju je na tak način prišlo do dobrega stika med obema kulturama, zato so tovrstni obiski zelo koristni in dobrodošli. Denimo Svetlani Makarovič so ljudje prisluhnili z velikim zanimanjem, saj je bil njen nastop izjemno karizmatičen, četudi je brala v jeziku, ki ga večina poslušalcev ni razumela. Prav tako uspešen je bil lanski obisk Borisa Pahorja ob izidu ruskega prevoda njegove knjige Nekropola. V Knjižnici za tuje književnosti, kjer je potekala njegova predstavitev, se je namreč nabralo okoli sto ljudi, kar je za literarne večere v Sloveniji, kolikor vem, kar precejšen obisk.
Koliko pa je ruski knjižni trg odprt za preostalo tujo literaturo?
Vse do perestrojke je bila Rusija na vseh področjih izjemno zaprta država, zato tudi tuja literatura ni prišla zlahka do nas. Četudi je kako delo tu in tam doživelo prevod, je moralo skozi strogo cenzuro. Obstajale pa so tudi posebne ekipe, ki so po hišah preverjale, ali nimaš morda v kakšnem skrivnem kotičku ali shrambi prepovedanih knjig. Na seznamu teh pa so bili tako tuji kot domači avtorji. Denimo, zagovarjanje Solženicina te je že lahko spravilo na sodišče. Čeprav je naš literarni trg sedaj že kar nekaj časa odprt za vse vrste tuje literature, starejše generacije še vedno gojijo mišljenje, da je treba takoj pograbiti tuje novitete. Vsak nov prevod tuje literature še vedno doživljamo kot dogodek, morda tudi zato, ker so knjige pri nas izjemno iskani proizvodi. V Moskvi boste z lahkoto našli knjigarno, ki je odprta do enih zjutraj, nič nenavadnega pa ni tudi, če ljudje kar na licu mesta berejo knjigo, ne da bi jo kupili.
Bi po vašem mnenju v času pred perestrojko oblast prepovedala tudi katerega izmed sodobnih slovenskih avtorjev?
To težko rečem. Zanimivo pa je bilo vsekakor to, da smo na univerzi imeli nekaj slovenskih prevodov ruskih del, ki so bila prepovedana. Tako sem nekatere ruske avtorje, ki jih nisem mogla brati v maternem jeziku, spoznala šele prek slovenskih prevodov.
Torej je bila slovenščina za vas neke vrste "tajni" jezik?
Zame je bil to predvsem jezik, ki mi je omogočal komunikacijo s svetom.
Povrniva se še nekoliko k vašemu prevajalskemu delu. Eden naših najboljših prevajalcev iz ruščine, Borut Kraševec, meni, da so rusko-slovenski slovarji že precej zastareli in si zato raje pomaga z rusko-ruskimi slovarji. Kako pa je s slovensko-ruskimi slovarji, so ti kaj bolj uporabni?
Tudi sama se raje zatečem k Slovarju slovenskega knjižnega jezika, ker ga občudujem kot izjemno obsežno in natančno izdelano pomagalo. Priznati pa moram, da slovarje sedaj uporabljam precej redko, vendar me določeni avtorji še vedno ponovno prisilijo, da stopim h knjižni polici. Med temi bi navedla Rudija Šeliga, ki precej izstopa po bogastvu besednega zaklada. V njegovih delih skoraj vsak stavek vsebuje kakšno besedo, kot je denimo sočivje, ki jo moram preveriti v slovarju. Sicer pa je slovar v začetni fazi učenja nekega tujega jezika lahko izjemno zanimivo in koristno branje, saj omogoča, da si ustvarjaš nekakšno besedno skladišče.
Imate morda že kakšne prevajalske načrte za prihodnost?
Po tem, ko sem prevedla dramo Kasandra Borisa A. Novaka, me je potegnilo v to literarno zvrst. Ta tekst ima namreč zelo močno sporočilo na temo ljubezni in humanizma, saj bralca prepriča, da ljubezen lahko vzcveti tudi v hudih časih ter med pripadniki nasprotujočih si strani. Prav to delo, ki ga krasijo tudi mojstrski dialogi, mi je vzbudilo željo, da bi prevedla še nekatera druga dramska besedila iz slovenskega prostora. Najprej se bom po vsej verjetnosti lotila tekstov Dušana Jovanovića in Vinka Möderndorferja, zanimiva pa so tudi nekatera dela Saše Pavček, s katero sva v času tega gostovanja večkrat nastopali skupaj. Upam pa, da se bo kakšno izmed teh dramskih besedil kasneje preselilo tudi na oder katerega izmed ruskih gledališč. Je pa ravno zaradi te možnosti pri prevajanju dramatike treba biti veliko previdnejši kot pri prevajanju proze. Če je z odra izrečeno nekaj napačnega, je to enako, kot če glasbenik zaigra nepravi ton.
