Kot je žirija zapisala v utemeljitvi, je Esej o otoku priznanega slovenskega naravoslovca in esejista Geistra izvirno in večplastno literarno-strokovno delo, ki presega klasične okvire žanra. Avtor z izjemnim znanjem in izbranim pesniškim jezikom raziskuje otoke ne le kot geografske pojave, temveč kot globoke psihogeografske in intimne prostore človeške duše.
Knjiga po mnenju žirije ponuja edinstven preplet naravoslovnih spoznanj – od različnih načinov nastanka morskih in sladkovodnih otokov do sodobnih ekoloških opozoril o uničujočem vplivu človeškega napuha in potrošništva s kopičenjem plastičnih odpadkov na krhke otoške ekosisteme. Geister se v svojem zapisu posveča vprašanjem poselitve, pri čemer zgodovinsko osvajanje in trgovsko okupacijo sooča z naravnimi zakoni živalskega in rastlinskega poseljevanja.
Skozi oči spoznanj velikih raziskovalcev, kot so Darwin, Magellan in Urdaneta, ter refleksij o literarni samotnosti nam razkriva dvojnost otoške eksistence – nenehno nihanje med varnostjo osamitve in eksistenčno tesnobo prostorske omejenosti. Gre za ekološko angažirano in slogovno dognano mojstrovino, ki si zasluži vso pozornost, je žirija še zapisala v utemeljitvi. Za Rožančevo nagrado za najboljšo zbirko esejev so se letos potegovali še Kozma Ahačič s knjigo Ka, Esad Babačić za delo Priročnik za neuspešne in Irena Štaudohar za delo Globoko v gozdu. Žirijo za 34. Rožančevo nagrado so sestavljali Kristian Koželj kot predsednik žirije, Eva Ule, Matej Venier, Peter Rak in Urška Perenič.
Obravnavala je 19 knjig esejev, izdanih med 1. julijem 2025 in 30. junijem 2026, ki so bile bodisi vpisane kot esejistične novosti v Narodni in univerzitetni knjižnici ali pa so nanje naleteli člani žirije, ki so se s prebiranjem ukvarjali vse leto.