Najpogosteje vas je mogoče opaziti, ko se občasno s svojo »pridigo« pojavite v oddaji Studio City na nacionalni televiziji. Verjetno se je že zgodilo, da so si površni opazovalci napačno razlagali vaše poglede. Nekateri so vas označili za satanista, nacista…
»Če kdo v mojem početju vidi satanizem ali nacizem ter me sovraži, naj se pazi jeze Luciferjeve in muk, ki jih on zada revčku, ker dela gospodarju podzemlja s svojo butastostjo sramoto in ga bo tam cvrl na ražnju sam Odilo Globočnik, ali jeze Bog, če govorim ali pišem stvari, ki se ujemajo z njegovim naukom. V njegovi kazni za grešnika, ki se imenuje ljubezen, je namreč izničen vsak, ki ga v njej ni, saj je sovraštvo prav ta gnili nič napram njej, ki je nad vsem. Ker so pridige bolj metafizično koncipirane, lahko naletijo pri kom na nerazumevanje ali težje razumevanje. V tej zvezi se spomnim dogodka pred leti, ko me je na cesti ustavila neka gospa srednjih let in mi rekla nekako takole: 'Gospod Mlakar, jaz vas nič ne razumem, ampak vas pa gledam najrajši.'«
Kaj je za vas bistveno, presežno?
»V kratkem je to težko povedati. Vendar bom navedel stavek, ki v določenem elementu povzema bistvo in ki seveda sproža nešteto vprašanj ter izpeljav. Stavek gre takole: Preden je kaj, je nekaj, kar ni ne nič in kaj, in bo, ko ne bo več nič. Stavek govori o Bogu ali neskončnem-nedoločenem, torej o absolutni transcendenci, presežnem, počelu vsega. Tak Bog se nam kaže, kot da ga ni, ni ga pa samo za nas, za nas kot končna bitja. Torej tega, ki je neskončno, ki je totalno drugačno od nas. Ni ga zato, ker je pred vsem, kar je, ter je, ko preneha vse, kar razumevamo kot naš svet. Vključno s prostorom in časom. Vse, kar zaznavamo, čutimo in mislimo, je ven iz tega, česar ni. Zato je Bog absolutna negativnost, je ta totalna razlika od vsega, je vedno negacija tega, kar je določljivo ali ga določamo, in se mu približujemo – tu sta mojstra neoplatonistične filozofije Plotin in Dionizij Areopagit – z odmišljevanjem vsega. Šele tak Bog je pravi absolut, torej popolna svoboda, brezmejnost, kajti vse določljivo je omejeno, le on ne. V njem imamo tudi sami svobodo ali neskončnost. In samo neskončno ni umrljivo, ker je konec konca. Da pa o tem lahko govorimo, nam je počelo dalo duha ali um, kjer se vidimo s presežnim v nekakšni presečni množici. Imamo v njej tudi nekaj od njega.«
Kakšen je pomen avantgarde za razvoj družbe?
»Avantgarda pelje življenje naprej. Njena zastava plapola v roki napol gole lepotice, ki nad ranjenimi in mrtvimi z Delacroixove slike ob spremstvu junaškega fantiča, ki je lahko že v naslednjem trenutku ubit, vodi ljudstvo. Avantgarda je kapital. Kapital je glavnica, ki omogoča, da se stvari gibljejo naprej, ne pa da življenje gnije v usmrajenem rokavu stoječe vode. Imeti moramo vero, da vedno pridejo novi in novi dražljaji, novi in novi užitki, četudi mislimo, da ni nič več mogoče, da smo že vse prelizali in polizali. Ne, vedno pride kaj novega, kar nas vzdraži, pozitivno vzburi, razburi, čeprav menimo, da je to nemogoče. In ta sila, ki to zmore, je duh. Neomejeni, neulovljivi, nepredvidljivi duh. In avantgarda je njegovo orodje.
Starši in stari starši so bili premožni podjetniki. Povojna oblast vam je zaplenila večino premoženja.
»Moj stari oče po mamini strani je imel v lasti eno največjih gradbenih podjetij v Kraljevini Jugoslaviji. Zaposlenih je imel okoli 2000 delavcev. Med drugim je zgradil ljubljanski Nebotičnik, utrdbe na sremski fronti… Po vojni so ga nacionalizirali, samo hišo na Koblarjevi ulici, v kateri je zdaj kitajska ambasada, so mu pustili. Ko je šel stari oče Ivan k Ivanu Mačku - Matiji, da bi mu vrnili vsaj avto, mu je Maček rekel: 'Tovariš Bricelj, še vse boste dobili nazaj.' Do kapitalista Ivana je imel tovariš Matija spoštljiv odnos, ker je bil pred vojno pri njem v službi kot tesar in ga šef ni zatiral, med vojno pa je stari oče pomagal njegovi mami. Stari oče po očetovi strani pa je imel super mesarijo z najboljšim mesom, krvavicami, pečenicami, klobasami, salamami. In tudi tega ni več.«
Mačkova obljuba glede vračanja premoženja se ni uresničila, je pa imel eno drugo ponudbo za vašega očeta…
»Ja, ponujena mu je bila funkcija enega od njegovih sodelavcev, če stopi v partijo, pa ni hotel.«
V času najtrdnejše Miloševićeve oblasti ste imeli sredi Beograda pred koncertom Laibachov zanj neprijeten govor, ko ste omenili njihove zločine.
Najprej sem publiko vprašal, zakaj je Srbija tako majhna. Kje so torej njihove meje na Kolpi? Potem pa sem jim rekel, da zato, ker jih je zapustil Bog. Bog pa jih je zapustil zato, ker so ga oni zapustili.«
Kar nekaj zanimivih nastopov ste imeli. Leta 1993 ste v Berlinu, ležeč v postelji in med božanjem dveh razgaljenih prostitutk, predavali na temo Božje obličje in nemška seksualna disciplina. Lahko navedete še kakšen tak dogodek?
»Eden je bil Tri oblike absolutnega zla. V njem sem na golem ženskem bitju demonstriral presežnost božje moči. Namreč da niti analogno mučenje nesrečnice z najgrozovitejšim stimuliranjem njenega genitalnega organizma, niti biokemično mučenje, če oddvojimo človeški živčni sistem od ostalih organov ali telesa in ga vzdržujemo pri življenju, pri tem pa dražimo njegov center za bolečino, niti da onemu nesrečnemu bitju poskeniramo dušo, saj je njen kemoelektrični ustroj prevodljiv na elektromagnetnega, je torej lahko prenosljiv ali spremenljiv v elektromagnetični računalniški zapis, in jo mučimo digitalno algoritemsko, da v nobenem od teh primerov ne dosežemo preboja v prostor neskončnega gorja, ki ga je zmožen izvesti le Bog.«
Bili ste obetaven metalec diska, v zadnjem razredu gimnazije pa ste že pripravili šolsko proslavo v maniri dadaistično-absurdnega teatra. Nekoliko pozneje ste sodelovali v radikalnem konceptualističnem teatru Dark Touch, kjer so akterji goli gledalci v temnem prostoru, ki, kot sem nekje prebral, »otipavajo ali natepavajo drug drugega in neznane predmete«.
»Življenje brez močnih dražljajev je ničen dolgčas, je že smrt. Vendar morajo biti to dražljaji, s katerimi ne škoduješ drugim ali drugemu. Držati se moraš etičnega zakona, zato reči, ki bi v realnih okoliščinah sprožale učinke z negativnimi posledicami, prenesti v spiritualno ali simbolno sfero, kjer njihov realni naboj oslabi, se izniči, same pa zadobijo nekakšno mistično, nadsvetno vrednost, so svet, ki dejanski svet v njegovi negaciji presega, in zaradi njih v njihovi konceptualni obliki vidimo realno življenje drugače, tudi kot boljše. Podobno velja za šport: naj se tu pokaže fizična moč, ki ne ubija, a je še vedno moč zdravega telesa in mišic, kot pa milijoni mrličev po svetu. In psihični mir na koncu, ta zasije v svojem polnem sijaju in ga polno užijemo, če gremo onkraj in naprej, če izcuzamo iz naše biti uničujoči maksimum in se zazibamo v nirvano ter je ta bit poveličana.«
V znamenitem Šumiju ste prijateljevali z Vojinom Kovačem - Chubbyjem, Blažem Ogorevcem, Matjažem Hanžkom, Ivanom Volaričem - Feom, Borisom Beletom, Markom Brecljem, Matjažem Kocbekom, Tomažem Kraljem, Francijem Zagoričnikom. Kje so bile vaše misli?
»Živeli smo kot mašina na nekaj tisoč obratih, tudi nezdravo. Nekateri so že umrli. Bili smo druščina, ki je nekaj pacala. Kdor je bil takrat pesnik, ki je objavljal v reviji Problemi, je bil neke vrste današnji celebrity. Rokerji in pesniki smo bili tedaj eno.«
Na kakšen način ste se v Sarajevu izognili služenju vojske?
»Psihopat, ki ima videnja na nebu.«
Kakšne so bile novele, katerih urednik je bil Slavoj Žižek?
»Ekstremni sadomazohizem.«
Ob izidu plošče Laibachov ste imeli v cerkvi na Kumu govor, ki ga je v celoti objavil verski tednik Družina. O čem ste pridigali?
»O tem, kaj Bog v bistvu je, če je to sploh ubesedljivo. Skratka o tem, do kod misel ali govor o Bogu lahko gresta in proti čemur ni nobenega ugovora, nasprotovanja, nobene negacije. Njega, Boga, nič ne more spodnesti. Pridiga, ki se je morda ne bi sramoval niti papež.«
Živite blizu stolnice. Jo kdaj obiščete? Se spominjate škofa Antona Vovka?
»Jo, seveda. In škofa Vovka se dobro spomnim. On me je birmal.«
Letos ste izdali novo ploščo.
»Ja. To je PeterParadox. Z Iztokom Turkom v okviru 300.000 Verschiedene Krawalle kot divizije Laibach Kunst. Reči, kot so zlo, spolna ljubezen, smrt, svet in njegov propad v funkciji podrejenosti razredu neskončnega ali njegovo paradoksno manifestiranje v njih.«
Znanih je deset svetopisemskih nadlog, od komarjev, kobilic, žab, izpuščajev, neurja… So podnebne spremembe glavna težava sedanjosti in prihodnosti?
»Absolutno ena od glavnih. Poleg človeške neumnosti, ki ji Einstein pripisuje hujšo dimenzijo od vesolja.«
