Zadnji film režiserja Olma Omerzuja Nehvaležna bitja se ta hip vrti v domačih kinematografih, premiero pa je v teh dneh dočakal tudi v ljubljanskem Kinodvoru. Zgodba govori o Davidu (igra ga znan irski igralec Barry Ward), ki svoja otroka odpelje na počitnice ob Jadranskem morju tik po ločitvi od žene. David se na vse kriplje trudi rešiti svojo družino, vendar se mu ta kot pesek na idilični sredozemski obali sesipa. Skrhane družinske odnose dodatno drobita uporniška hči, ki trpi za motnjo hranjenja, ter dejstvo, da gre za trojezično družino. Intimna zgodba, polna nepričakovanih preobratov, ne zasleduje poenostavljenega prikazovanja kompleksnih človeških odnosov, temveč kaže, kako se znamo ljudje še bolj zapletati v neljube situacije, ki jih tlakujemo z najboljšimi nameni.
Na prestižno filmsko šolo
Češko kulturno okolje je Omerzuju med drugim pokazalo novo pot do humorja in ironije. Čeprav njegovi filmi niso komedije, humor razume kot ključno distanco, ki omogoča drugačen pogled na like in njihove situacije. Ko danes išče ideje ali teme za filme, je ključno, kakšno vlogo lahko v njih odigra humor. V nasprotnem primeru ustvarjalec hitro izgubi zanimanje. Ta vpliv povezuje tudi s češko filmsko tradicijo, ki je razvila čisto svojo estetiko. Prav ta specifičnost je zanj vir navdiha, hkrati pa izziv, kako ostati v dialogu s širšim svetom, kot pravi Omerzu. »Češki prostor je zelo specifičen. Recimo v času estetike novega vala 60. let prejšnjega stoletja je Francija razvila svoj klasični kanon, ki so ga potem kopirali v drugih evropskih državah. Ti filmi so podobni francoskim, le da igralci govorijo drug jezik. Čehi pa so po drugi strani delali zelo specifične filme, ki so sicer v dialogu s francoskim novim valom, le da so pri tem našli čisto nove estetske rešitve. Te so zelo specifično češke. Pri njih me je vedno fasciniralo, kako hitro v umetnosti prepoznaš identiteto naroda. Slabša plat te češke svojskosti je njihova imunost za globalne trende, ker lahko na tak način premalo vstopajo v dialog s svetom, ki je danes vse bolj globalen.«
Ključno vlogo v ustvarjalnem razvoju Olma Omerzuja je imel študij filmske režije na praški akademiji FAMU, eni najuglednejših filmskih šol v Evropi. Odločitev za ta korak ni bila naključna. Pred dvajsetimi leti, ko se je vpisal, je Omerzu dobro poznal njen sloves, zgodovino in ustvarjalce, ki so se kalili v njenih predavalnicah. Zlasti sta ga pritegnila dva znana in njemu ljuba filmarja, ki sta takrat na tej šoli učila. To sta bila Věra Chytilová in Jan Němec, avtorja, ki ju Omerzu izjemno ceni. Chytilová je bila v času njegovega študija predstojnica oddelka in njegova mentorica, v tretjem letniku pa se je učil tudi pod okriljem Němca. Slednji je posnel Diamante noči, ki so sogovorniku zelo ljub film.
Študij na FAMU je potekal po ateljejskem principu umetniških šol ob tesnem sodelovanju z mentorji. To je Omerzu doživljal kot zahtevno, a izjemno dragoceno izkušnjo. Chytilová je slovela po pedagoški neizprosnosti in nenehnem postavljanju ključnih vprašanj: o smislu, razlogih in etiki ustvarjalnih odločitev. »Študente je spodbujala k nenehnemu prevpraševanju in samorefleksiji, proces, ki je bil pogosto naporen, a dolgoročno izjemno koristen. Bila je izredno dobra pedagoginja, saj je svoje delo jemala zelo resno, kar za pedagoge na umetniških šolah ni tako zelo samoumevno,« se spominja Omerzu.
Nič več jasnih receptov
Izkušnja na češki šoli mu je zelo koristila ob prehodu iz akademskega okolja v profesionalni svet, kjer so negotovost, finančne omejitve in produkcijski kompromisi stalnica. Omerzu poudarja, da je filmska industrija danes vse bolj nepredvidljiva, zlasti v Evropi, kjer se kinematografi, ti osrednji templji sedme umetnosti, soočajo z izzivi digitalnih platform in spremenjenih navad gledalcev. Kljub temu ostaja zadržano optimističen: nove možnosti obstajajo, a zahtevajo več prilagodljivosti in zavedanja, da jasnih receptov za uspeh ni več. Kot pojasni: »Večje države producirajo več filmov, ki niso financirani iz državnih skladov, ampak z zasebnimi sredstvi. Tam takšen posel funkcionira na način, da nekdo vloži denar v projekt, ki obljublja, da se bo ta denar vrnil. Danes investitorji postajajo vse bolj previdni, saj so zadeve postale zelo nepredvidljive. Naenkrat ima neki film polno gledalcev, pa nihče ne ve, zakaj, medtem ko jih neka komedija, ki bi še pred leti obveljala za hit, nima. Kar nekaj producentov, ki se gibljejo v bolj komercialnih krogih, mi je povedalo, da imajo velike težave z investitorji in sponzorji, ki so prej v filme vlagali, danes pa so veliko bolj previdni.«
Z občutljivostjo do težkih tem
V središču filma Nehvaležna bitja je družina, razpeta med krivdo in zanikanjem, ter vprašanje, kako daleč so starši pripravljeni iti, da bi rešili svojo hčer. Čeprav se film dotika motenj hranjenja, Omerzu poudarja, da ni želel posneti filma o anoreksiji. V procesu raziskovanja za scenarij se je režiser pogovarjal z mladimi ženskami, ki so prestale zdravljenje zaradi motenj hranjenja in so lahko z distance premišljale o lastnih izkušnjah. Njihove pripovedi so prispevale k bolj kompleksnemu razumevanju bolezni, predvsem pa k razmisleku o odnosih, nadzoru in identiteti. Posebno ga je zanimalo, kako pomembno vlogo lahko pri okrevanju odigra odnos z drugo osebo, in občutek, da te nekdo vidi onkraj bolezni.
Bolezen je tako stranska tirnica, ki pelje zgodbo k bistvu. Protagonistkina anoreksija deluje kot sprožilec, ki razkriva nemoč odraslih, njihovo nezmožnost sprejemanja pravih odločitev ter nevarno drsenje k manipulaciji. Male laži se postopoma spreminjajo v velike, moralne meje pa se brišejo z obljubami o zaščiti in skrbi. »Po drugi strani so težave v zvezi z motnjami hranjenja danes vseprisotne, a se kljub temu o njih premalo odkrito pogovarjamo. Hkrati so zelo povezane z današnjo dobo družbenih omrežij, na katerih je močan poudarek na vizualnosti. Pri mladih se mi zdi vse to absolutno neznosno, starši sami pa si te zadeve težko predstavljajo iz svoje perspektive,« je prepričan režiser.
Zasukati zgodbo in presenetiti
Več različnih front med družinskimi člani v filmu odpira tudi jezik, ki je bil v režiserjevi glavi že med pisanjem scenarija zanimivo dramaturško sredstvo. Ker družina živi na Češkem, otroka govorita češko kot tudi angleško (očetov jezik) in slovaško (materin jezik). Jezik tako postane barikada in hkrati most: v trenutkih bližine se meje mehčajo, v konfliktih pa se vsak umakne v svoj svet, čemur so se igralci veliko posvečali že na vajah pred snemanjem. Režiser je tudi sicer znan po natančnem delu z igralci in postopku, ki vključuje veliko improvizacije. Film zanj ni fiksna struktura, temveč proces iskanja pravih nians, kjer se dokumentarna nepredvidljivost srečuje z natančno zasnovano režijo. Prav zaradi tega se igralci radi vračajo k sodelovanju z njim, saj jim ponuja prostor za soavtorstvo in organski razvoj likov.
Olmo Omerzu je ustvarjalec, ki se ne boji dvomov, tematskih tveganj in drznih preobratov. Njegovi filmi ne ponujajo enostavnih odgovorov, temveč gledalca vabijo v zajčjo luknjo človeških izkušenj, ki so vse prej kot enolične. Trenutno je Omerzu z mislimi že pri novem projektu, in sicer naj bi bil to prvi film, ki ga namerava posneti v Sloveniji. Scenarij piše skupaj z igralcem in scenaristom Nebojšo Popom - Tasićem. Za zdaj je glede novega filmskega projekta še zadržan. Dal je zgolj hudomušen namig: »V novem filmu se bo veliko pelo, a ne bo muzikal.«