Koreografski slog Angelina Preljocaja izstopa po kombinaciji baleta in avantgardnih ter sodobnih plesnih izrazov. V Gallusovi dvorani Cankarjevega doma bo v sklopu mednarodnih gostovanj abonmaja Veličastni 15. novembra prvič na sporedu njegov novi plesni projekt z naslovom Rekviem(i), ki je nastal v plesni produkciji Balleta Preljocaj. Na podlagi znanega Mozartovega Rekviema, ki služi kot čustveno bogata zvočna kulisa, si je Preljocaj zamislil izčiščeno koreografijo telesnih gibov, s katerimi plesalci pripovedujejo zgodbo o kolektivnem žalovanju, krhkosti človeškega življenja ter nenehnem samoiskanju človeškega duha. »Leta 2023 sem izgubil očeta, mamo in nekaj bližnjih prijateljev. To je iz mene povleklo starodavno hrepenenje, da bi koreografiral občutja, povezana z izgubo bližnjega. V Elementarnih oblikah religioznega življenja sociolog Émile Durkheim pokaže, kako se civilizacije oblikujejo skozi rituale spominjanja. Rekviem je del tovrstnega strukturiranja naše družbe, naše skupnosti,« je dejal Angelin Preljocaj.
Preljocaj se je rodil v Parizu. Tam se je najprej posvetil študiju klasičnega baleta, nato pa so ga pritegnili sodobni plesni izrazi, v katerih se je kalil pri znameniti Karin Waehner, znani po tem, da je sodobni ples prinesla v Francijo. Leta 1985 je ustanovil svojo plesno skupino Ballet Preljocaj, s katero se trudi ustvarjati drzno in estetsko dognano odrsko umetnost.
Česar besede ne zmorejo
Plesna predstava pri tem ni zgolj poklon mrtvim, temveč refleksija življenjske sile, ki nadaljuje svojo pot skozi nove rodove človeštva. Uprizoritev odlikujejo vizualno močna simbolika in premišljeni svetlobni učinki, ki se sprehajajo med tišino in silovitostjo. Rekviem(i) je tako nekakšna terapija in meditacija o smrti, a hkrati tudi slavospev življenju, ki neumorno išče poti naprej.
»Raziskovati sem hotel vsa ta čustva, ki privrejo na dan, ko žalujemo. Ne gre samo za žalost ali obup, tu sta tudi spomin, sled naših ljubljenih, ki še vedno živijo v nas. Ko gremo na pogreb, se spominjamo, delimo misli, včasih se celo smejemo. Iz ran, ki se ne morejo nikoli zares zaceliti, veje nekakšno veselje, ki se kaže v obujanju spomina na osebo, ki smo jo izgubili. Smrt lahko tako ponudi možnost olajšanja in dodatne življenjske globine. V predstavi bi rad poustvaril občutek, da je življenje čudež. Na neki način gre za praznovanje življenja,« je prepričan koreograf. Balet je za tega veterana plesne koreografije idealni temeljni kamen žalovanja. Od tod plesalce v predstavi Rekviem(i) vodi celo v polje metalske glasbe. Smrt postane totalni in hipnotični spektakel. Angelin Preljocaj je še dejal: »Koreografski jezik je univerzalna govorica, ki izraža tisto, česar besede ne zmorejo.«
