Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega (MGL) bo nocoj premierno uprizorjena nova postavitev znamenite drame Oscarja Wilda Saloma (1891), ki jo je po prevodu Primoža Viteza zrežiral Miloš Lolić. Uspešni srbski režiser je v slovenskem gledališkem prostoru kar dobro znan, na primer po nagrajeni uprizoritvi Bartleby, pisar, ki jo je po zgodbi Hermana Melvilla pred poldrugim desetletjem zrežiral v Mini teatru, prav tako je dve predstavi v preteklosti podpisal tudi v MGL – in kakor pravi Barbara Hieng Samobor, direktorica in umetniška vodja te gledališke hiše, so Salomo na repertoar uvrstili na njegovo pobudo. »Predlog sem sprejela iz dveh razlogov – ker te igre na našem odru še nismo uprizorili in ker gre za dramski biser, v katerem na prečuden način odseva sodobni svet.«
Nadgradnja bibličnega motiva
Kot je spomnila, je Wilde dramo premišljeno napisal v francoščini (krstna uprizoritev Salome je bila leta 1896 v Parizu), z jasnim zavedanjem, da je v domovini zaradi tematike ne bodo spustili na oder. »Besedilo igre se sicer naslanja na tekste evangelistov Mateja in Marka, a je seveda izdatno nadgrajeno z domišljijo in avtorsko dopisano do te mere, da se je docela osamosvojilo in kljub svoji nenavadnosti zapisalo med klasike.« Zgodba drame temelji na odlomkih o lepi in razvajeni princesi, ki od svojega očima, judovskega vladarja Heroda Antipe, v zameno za svoj ples zahteva glavo preroka Jokanaana oziroma Janeza Krstnika; znotraj krščanske tradicije ima Saloma predvsem vlogo nečedne zapeljivke, pri Wildu, ki je ostro napadal zlagano spodobnost viktorijanske družbe, pa jo je mogoče razumeti zlasti kot nekakšno svojeglavo upornico, ki si drzne prestopati meje in je za to (podobno, kot se je zgodilo Wildu) nazadnje kaznovana.
Predstava je nastala po prevodu Primoža Viteza, ki je pojasnil, da se je Wilde te gledališke obdelave pomembnega bibličnega motiva lotil nadvse svobodno, a pri tem ohranil svetopisemski jezik in slog pisanja. »Za prevajalca to pomeni, da mora slediti določenim slogovnim vzporednicam oziroma rešitvam, ki so prisotne v slovenskih prevodih Biblije, hkrati pa upoštevati tudi, da je avtor pri pisanju francoski jezik uporabil kot neke vrste glasbilo, zaradi česar je to besedilo postopoma obveljalo za svojevrstni slogovni dragulj.«
Preplet pomenskih ravni
»Vesel sem, da po več letih znova delam v Ljubljani, in to z enim najboljših igralskih ansamblov na področju nekdanje skupne države,« pravi Miloš Lolić, ki priznava, da se je Salomi želel posvetiti že od nekdaj, vendar pa se je zavedal tudi zahtevnosti in večplastnosti besedila, ki med drugim zahtevata ustrezno kakovostno igralsko zasedbo. »Gre sicer za dramo, ki je za Wilda precej netipična, kolikor je pisal pretežno komedije, v njej pa me je pritegnilo predvsem to, da je dal svoji junakinji ogromno avtonomije, drugače kakor v Bibliji, kjer zgolj izpolnjuje željo svoje matere. Saloma ima svoj lastni jaz in svoje cilje, hkrati pa se igra dotika zelo različnih tem, od politike in družinskih odnosov pa do mizoginije, pedofilije in duhovnosti, ter na poetičen način spregovarja o moči, nasilju in propadu,« razlaga. »V predstavi se nismo želeli osredotočiti le na enega izmed teh poudarkov, temveč smo iz vseh pomenskih pramenov spletli nekakšno kito, v kateri odseva vsa srhljivost spektakla oblasti.«
Kot je dodal dramaturg uprizoritve Periša Perišić, so pripravili ekstravagantno inscenacijo, s katero so želeli zajeti protislovja samega Wildovega dela. »Po izobrazbi je bil klasični filolog, ki je odlično poznal biblijsko gradivo in reference, hkrati pa je imel silno svojevrsten, že kar ekscentričen pogled na ta antični svet. V takih kontrastih, številne med njimi je vnesel tudi v lik Salome, smo zato iskali ključ do uprizoritve.« Ta lega se odraža tudi v kostumih, ki jih je zasnovala Jelena Proković. »Svet, v katerem živi Saloma, je svet moči, manipulacije, razvrata, tudi erotike, kar smo želeli ponazoriti tudi v likovni podobi,« je omenila. »Z režiserjem sva se odločila, da kostumi ne bodo umeščeni zgodovinsko, temveč bodo navkljub nekaterim historičnim in etničnim elementom sodobnega videza, vsebinske poudarke pa bodo odražali skozi simboliko oblik in barv.« Za oblikovanje scenografije in glasbene opreme je poskrbel Lolić, koreografinja je bila Veronika Valdés, svetlobo pa je oblikoval Andrej Koležnik.
Naslovno vlogo bo odigrala Klara Kuk, nastopajo pa tudi Matej Puc kot Herod Antipa, Mirjam Korbar (Herodiada), Jernej Gašperin (Jokanaan), Joseph Nzobandora - Jose, Gaber K. Trseglav, Boris Kerč, Tomo Tomšič in drugi.