Ugledna francoska pisateljica Annie Ernaux (1940), sicer prejemnica številnih nagrad in priznanj, med njimi tudi Nobelove nagrade za književnost leta 2022, je napisala več kot dvajset del, ki so skoraj vsa zaznamovana z avtobiografskimi izhodišči, čeprav se v njih prepletajo tudi širši družbeni oziroma geopolitični konteksti. To velja tudi za njen znani roman Leta (2008), v katerem zgoščeno opisuje svojo življenjsko pot od rojstva vse do začetka 21. stoletja, pri čemer se skozi prežemanje osebnih spominov in družbene zgodovine vzpostavlja nekakšen mozaik ženske izkušnje minulega stoletja; prav to delo bo zdaj v sveži odrski priredbi Eve Mahkovic zaživelo na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega, premiera uprizoritve, ki jo je zrežiral Jaša Koceli, pa bo v četrtek, 12. februarja, ob 20. uri.
Kot ugotavlja direktorica in umetniška vodja MGL Barbara Hieng Samobor, ponuja dramatizacija »zanimiv prečni prerez skoraj stotih let«, sicer pa je priredba nastajala po novem prevodu Suzane Koncut, ki bo izšel v kratkem pri Mladinski knjigi (prvič je bil roman v slovenščino preveden leta 2010). »Pri Annie Ernaux me je na začetku pritegnil zlasti način, na katerega podaja osebne, intimne in na določen način tudi značilno ženske vsebine, njen trdi, neprizanesljivi slog, v katerem ni nobene sledi patetike; celo kadar govori o sebi, se opazuje z neke hladne razdalje,« med drugim razloži Eva Mahkovic, ki je tudi dramaturginja uprizoritve. Roman Leta, v katerem avtorica prehaja med tretjo osebo ednine in prvo osebo množine, med intimnimi spomini ter političnimi in zgodovinskimi dogodki, je njeno »najširše delo, nekakšen deroč rečni tok raznovrstnih podob«, ki ga je mogoče označiti tudi kot neke vrste »kolektivno avtobiografijo«, še dodaja Mahkovic. »Ravno Leta so v zadnjem času postala zanimiva za gledališke odre, verjetno tudi zaradi Nobelove nagrade, ampak prelitje vseh družbenih premen nekega tako gostega obdobja v uprizoritev nikakor ni preprosta naloga.«
Kolektivni časovni stroj
Eva Mahkovic pripominja, da je v priredbi za ustrezno razširitev posameznih poudarkov uporabila tudi odlomke in motive iz nekaterih drugih del Annie Ernaux, kot razmeroma preprosto odločitev pa je omenila zasnovo, po kateri pisateljico v različnih obdobjih njenega življenja poosebljajo različne igralke, ki hkrati podajajo tudi neko splošno žensko izkušnjo. »Ob tem pa sem želela potegniti še neko vzporedno pripovedno črto protagonistke kot avtorice oziroma ustvarjalke, ki povezuje posamezne etape njenega življenja.« Režiser Jaša Koceli je med drugim ugotovil, da je predstava, ki govori »o eni sami osebi in hkrati o času, v katerem je živela«, precej vznemirljiv, toda tudi »skoraj nemogoč izziv«, ki pa je bil v tem primeru lažji, ker je avtorica ta čas in nanj navezana občutja zares obširno popisala. »Uprizoritev je morda podobna neke vrste pripovedi v domači dnevni sobi, ki pa deluje kot časovni stroj, v katerem se skozi sto minut razpre neko življenje.«
Scenografijo je zasnoval Darjan Mihajlović Cerar, ki je v njej združil premici spomina (po globini) in minevanja časa (po širini odra), kostumografska zasnova Jelene Proković pa poskuša združevati različnost obdobij in enotnost dramskega lika z rabo klasičnih (ter s tem tudi brezčasnih) kosov oblačil. Glasbo je pripravil Miha Petric, svetlobo je oblikoval Boštjan Kos, zvok pa Miha Peterlic. Nastopajo Mirjam Korbar, ki je pohvalila klinično ostrino pisave Annie Ernaux, a opozorila tudi na zahtevnost igre po besedilu, v katerem ni dialogov, Karin Komljanec, Nina Rakovec, Klara Kuk in Ela Potočnik, sicer še študentka na AGRFT.